novice

Slovenski dopisniki: Domači pogledi na tujem #video

Vlasta Jeseničnik iz Moskve, Mojca Širok iz Italije, Peter Žerjavič iz Bruslja, Katarina Stano pa kar iz povsod po malo. Slovenski glasovi iz tujine so se zbrali na festivalu Naprej/Forward, kjer so z moderatorjem Matijo Stepišnikom razpravljali o pomenu dopisništva včeraj, danes in jutri.

Dopisnik. Poročevalec iz tujine za domačo javnost. Novinar na tujem terenu. Človek, ki je prevodnik, ki do potankosti pozna kulturo, politični sistem in jezik države, iz katere poroča, to atmosfero pa zna tudi preslikati v glave slovenskih državljanov.

»Si slovenska duša na tujem, si nekdo, ki z vidikom slovenskega človeka gledaš na tuji svet. Neke vrste prevajalec tujega prostora v domačega,« je dodatno vrednost dopisnika razložila dolgoletna poročevalka iz Rima za RTV Slovenija Mojca Širok in dodala, da tiskovne agencije in mediji brez dopisnikov stežka prikažejo dogodek celostno, saj jim manjka prav izkušnja s terena.

A dopisniki nimajo vedno globljega stika s prostorom in kulturo, v kateri začasno bivajo. »Težko rečem, da sem del Belgije, ker za to nimam ne časa ne volje. Bruselj je vseeno posebna zgodba. Nismo dopisniki iz Belgije, smo dopisniki iz institucije,« je dejal Delov dopisnik Peter Žerjavič, ki slovenski javnosti prevaja bruseljsko »latovščino«.

Prav tako ima drugačen pogled na zunanjo realnost Katarina Stano, ki kot dopisnica Al Jezeera Balkans in globalne mreže Al Jezeera na svet gleda enkrat lokalno in drugič globalno. »Že znotraj same mreže je razvidna majhnost in velikost. Nekaj, kar je pomembno za Bosno, ni relevantno v Bruslju,« je dejala Stanova, ki tudi sama skuša svoji ciljni publiki strnjeno in poenostavljeno predstaviti aparat Evropske unije.

Kljub nostalgičnim predstavam o gosposkosti dopisništva je delo na tujem terenu bilo vedno finančno omejeno in podrejeno časovnim pritiskom. »Smo nekakšen ostanek zlatih časov. Kar smo nekoč uživali kot dopisniki v tujini, skorajda nikjer ne obstaja več. Danes novic nihče več ni pripravljen plačati,« je dejala Mojca Širok. »Denar je sveta vladar, finančna sredstva, ki so nam dodeljena, pa določajo naravo dela,« je pojasnila Vlasta Jeseničnik.

Tega se zaveda tudi vse več svetovnih medijev, ki zaradi nižjih stroškov in manjših administracijskih zapletov najemajo vse več samostojnih novinarjev. Prav zaradi tega vse več mladih odpira samostojna podjetja – tako je svojo dopisniško pot začela tudi Katarina Stano.

Poleg dobre stare radovednosti in zagnanosti delo dopisnika zahteva vedno več specifičnega znanja na različnih področjih. »Leta 1999 je iz Rima poročalo kar šest novinarjev, danes pa si ‘one man band’,« je dejala Mojca. Dopisnik namreč že dolgo ne pokriva le področja zunanje politike, temveč pokriva dogajanja na več področjih.

K temu je močno pripomogel razmah svetovnega spleta in novih medijev. Ti olajšajo delo novinarja, omogočajo enostavno iskanje kontaktov in informacij, posebej televizijski prispevki pa so s tehnološkim razvojem doživeli pravo revolucijo na področju snemanja, montaže, opreme in finančnih stroškov. »Če si samo novinar, danes nimaš več veliko priložnosti. Obvladati moraš tudi snemanje in montažo, da lahko čim prej posreduješ zaključeno delo. Hkrati si zapisuješ izjave, poslušaš in tvitaš. Vse skupaj je postalo shizofreno,« je dodala Stanova.

Svet je postal majhen, informacije krožijo hitreje kot kdajkoli prej, Bruselj ni več oddaljena dežela, temveč je tudi del slovenske realnosti. Dopisniki zaradi časovnih pritiskov vedno manj časa posvetijo poglobljenim prispevkom. »Idealen dopisnik bi se lahko kloniral in hkrati potoval po državi, se pogovarjal z ljudmi ter hkrati iz tega naredil in posredoval resne, analitične zaključke iz prestolnice,« je dejala Vlasta Jeseničnik.

Komentiraj

Polja označena z * so obvezna

*

Captcha Captcha Reload

You may use these HTML tags and attributes: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Current day month ye@r *