iz medijev

O krizi medijev v Mariboru: Ko obmolknejo novinarji

Medijsko polje vzbuja skrb tudi v Mariboru. Med družbami na lokalnem območju z največ težavami, ki jim tokrat namenjamo pozornost, so Tele 59 s produkcijo televizijskega programa RTS, Net TV, Založba Kapital oziroma Kapital projekti, katere reviji Mariborčan in Kapital veljata za bolj prepoznavni ediciji, in Otip oziroma Mariborski utrip z istoimenskim brezplačnikom. Vsem je skupno generiranje prekernosti, saj živijo pretežno na račun honorarnih sodelavcev. Ti nemalokrat presedlajo na bolj stabilno, četudi povsem nasprotno področje odnosov z javnostmi. Znani so denimo prebegi radijcev v Zavod EPK.

Nekatera med podjetji so glede na finančno stanje zrela za insolventne postopke, zagotovo je to Tele 59. S problemi se ubada tudi Večer. Širši javnosti so znani večletni lastniški zapleti, odpuščanj sicer ni. Vprašanj je več kot odgovorov. Katere ukrepe so ob splošni krizi v gospodarstvu in drastičnem upadu oglasnih prihodkov uvedla poslovodstva omenjenih štirih podjetij? Komu ali čemu podlegajo? Kako se to izraža v vsebinah? So novinarji lakaji oglasnega, pristranskega poročanja ali še zmorejo dostojno opravljati svoje delo? Bosta sledila transformacija ali potop?

RTS: Brez plač, a z upanjem

Najbolj problematična je televizija RTS, ki se je lani soočala z grožnjo finančnega kolapsa, blokiranimi računi in vprašanji zaposlenih, kdaj bodo na račun dobili katero od petih zaostalih plač. Stvari so se normalizirale toliko, da lahko poravnavajo tekoče obveznosti, zapadlih pa še zmeraj ne, pojasnjuje Stipe Jerič, direktor Tele 59. Leto 2011 so znova končali v rdečih številkah. Po javno dostopnih evidencah je družba posredno v lasti velikega igralca na področju medijev in politike, mariborskega podžupana Janeza Ujčiča, znane lobistke Nevene Tee Gorjup in Lenka Vidmarja. Podjetje je leto 2010 zaključilo z 1,2 milijona evrov izgube, sicer pa z minusom posluje že od leta 2008.
Finančno stanje je po Jeričevem mnenju odsev trenutne slike na slovenskem medijskem trgu, ki se zaradi manjšanja oglaševalskih sredstev, velike konkurence med lokalnimi mediji, zakonodajnega nereda in za potrebe medijev s statusom posebnega pomena gluhe politike vse bolj seseda. “Problem RTSa je, da je v najboljših časih na veliko investiral v svojo infrastrukturo, tehniko in kadre, vendar finančno tega nismo mogli vzdržati zaradi upada prihodkov,” Jerič našteva, da jih bremenijo visoki krediti in stroški plač. Kredite so že reprogramirali, plače pa že lani poleti zmanjšali za 20 odstotkov. Medtem je veliko RTSovcev vsakdanji kruh začelo služiti drugje. Od prejšnjih 30 v studiih ostaja še 25 sodelavcev. Število redno zaposlenih so s 13 zmanjšali na deset, novinarjev je skupno še sedem, od tega so trije redno zaposleni. Tako se kdaj zgodi, da na teren pride le RTSov snemalec brez poročevalca. “Gotovo smo okrnjeni, a se skušamo znajti, vendar informativni program zaradi tega bistveno ne trpi. Še vedno zagotavljamo vse, kar smo dolžni svojim gledalcem,” pravi odgovorna urednica Jana Ujčič, hči solastnika, ki poudarja, da kljub vsemu pri njih še zmeraj vlada pozitivno vzdušje in žeja delati.

Prijazne oddaje

A o svoji stiski novinarji RTSa ne želijo govoriti. Naše večtedenske prošnje, naj razodenejo svoj pogled, četudi anonimno, so se končale z zavrnitvijo. Gre za strah? (Slepo) zaupanje v vodstvo? Ujčičeva in Jerič poudarjata, da ni bilo nikomur nikoli prepovedano govoriti. “Razumljivo je, da če nimajo plače, se nočejo javno izpostavljali in to povedati vsem svojim prijateljem, znancem, sorodnikom,” o molku svojih sodelavcev, ki pa dnevno poročajo o eksistenčnih stiskah ljudi v drugih podjetjih, razmišlja Jerič.

Pri manjših (lokalnih in regionalnih) medijih, odvisnih od oglaševalskih in državnih sredstev, neodvisnosti ni, priznava Jerič. Pogodbe s poslovnimi partnerji so običajno povezane s poročanjem, prispevki, gostovanji v studiih in drugimi storitvami. “Odvisni smo od produkcijskih storitev in te vključujejo tudi kakšne prijazne oddaje, piarovske vsebine, kar ni nič narobe,” razlaga Jerič in poudari, da taki dogovori ne veljajo za njihovo informativno oddajo. Plačanih intervjujev sicer ne delajo. “Zdaj, ko Janez Ujčič ni več odgovorni urednik in direktor RTS, smo bolj neodvisni kot kadarkoli prej,” Jerič prisega, da se ni podžupan niti enkrat vmešal v uredniško politiko RTS.
Najelegantnejšo rešitev vidijo v tujem strateškem partnerju, a ga ni in ni. Jerič omeni dogovarjanja z RTL, Avstrijci pa Rusi. Dokler princa na belem konju ne bo, se bodo trudili RTS v vitalnem stanju držati z nižanjem stroškov in lastno produkcijo, pravi Jerič in v isti sapi letos napoveduje popoln kolaps oglaševalskega trga.

Mariborski utrip: Odvisni od oglasov

Jožef Lobnik, direktor in solastnik Mariborskega utripa, brezplačnika, ki je iz 14-dnevnika postal mesečnik, vzrok za nastalo situacijo išče zunaj, v “nezavidljivem gospodarskem stanju v mestu in državi”. V podjetju s tremi zaposlenimi, od tega enim novinarjem, je uvedel racionalizacijo na vseh področjih. V bilancah Otipa (podjetja, ki je do ustanovitve Mariborskega utripa januarja 2011 izdajalo Mariborski utrip) najbolj izstopajo ponavljajoči se negativni kapital in blokirani transakcijski računi. Kakšen delež v prihodkih zajemajo mariborska javna podjetja, Lobnik ne mara razkriti, četudi je levji delež očiten, saj se v časopisu redno in v največjem obsegu pojavljajo Snaga, Nigrad, Vodovod, Farmadent, Lekarne Maribor, Pogrebno podjetje Maribor, Energetika bodisi v obliki direktnih oglasov ali celostranskih oglasnih člankov. Nekaj reklam je političnih.

Bolj neposredna je urednica in solastnica Mariborskega utripa Mojca Hanžič, ki celo priznava: “Naš edini prihodek so oglasna sporočila. Zadnji dve leti smo ostali brez pomoči države.” Situaciji so se prilagodili s krčenjem stroškov, naklada časopisa je z 52.700 padla na 44.000 izvodov. “To se pozna pri honorarjih zunanjih sodelavcev, ki imajo pol manj dela in pol nižji zaslužek. Večina dela tudi za druge medijske hiše, saj drugače ne morejo preživeti,” Hanžičeva omenja, da si redno zaposlenega novinarja, sploh pa raziskovalnega, ne morejo privoščiti, ker to “predstavlja previsok strošek delodajalcem, trg pa lastnikom medijev ni prijazen. In se vrtimo v začaranem krogu.” Medtem ko je iz odgovorov urednice možno razbrati, da novinarska profesionalnost v njihovi hiši ni alfa in omega, lastnik misli, da “imajo novinarji vso potrebno avtonomijo”, Zanimivo je, da svoje izkušnje enako kot erteseovci ni hotel predstaviti njihov sodelavec. Glavna utripovca si želita, da bi njihov časopis še naprej ostal brezplačnik. Distribucijo so že razširili v občine HočeSlivnica, Ruše in Miklavž. Simpatizirata pa z zakonodajo, ki bi omogočala združevanje medijev.

Net TV: Novinarjev ne potrebujejo

Bolje naj bi šlo komercialni regionalni televiziji Net TV, ki je dolgo veljala za glasilo mestnega svetnika, večkratnega kandidata za razne politične funkcije Stojana Auerja. Ta naj bi se kot programski producent in lastnik leta 2009 iz te televizije umaknil, vodenje Net TV pa je nato prevzela mariborska produkcijska hiša Showtec oziroma njen direktor Danijel Gorjup, znan kot čarodej v Auerjevi oddaji Poglej in zadeni. Kot je povedal Gorjup, ima Showtec sedaj v upravljanju celotno televizijo s finančne in produkcijske plati, četudi njegovo podjetje ni uradni lastnik medija. To je namreč še zmeraj ljubljanska družba Net TV, d.o.o. (katere večinski lastnik je Sivent, ki ga lastniško obvladujeta Eerste Niedering Fonds iz Nizozemske in Jakob Stramšak).

V družbi Net TV, ki je na spletni strani televizije navedena kot uprava medija, so sicer naši telefonski klici zvonili v prazno. Družba je po javno dostopnih evidencah od 2006 do 2010 v rdečih številkah, negativni kapital dosega milijonske razsežnosti. Showtecu pa so se od “prevzema” prihodki podvojili, v letu 2010, jih je pridelal več kot pol milijona evrov, dobiček pa narasel na 35.558 evrov, kar je 12-krat več kot leto prej. “Kmalu bomo v lastniški strukturi Net TV, d.o.o., predpogodbe so že podpisane,” je pojasnil Gorjup. Pravi, da televizija finančno dobro stoji, krize zaradi novega poslovnega modela – oddaj TVprodaje, vedeževanja, zdravilstva in tudi lastne produkcije brez lokalnih informativnih oddaj, ki da prinašajo izgubo, niso občutili. Po njegovem jih je rešilo tudi to, da se niso zanašali na sedaj precej osiromašen oglaševalski kolač, od katerega so bili že prej deležni le drobtinic. “Je pač tako, da je velik delež porazdeljen klientelno in korupcijsko oziroma po političnih linijah. Ker se denar ne more več deliti kot v preteklih letih, imajo televizije, ki so se tako financirale, sedaj probleme,” meni Gorjup. Showtec, ki cilja predvsem na starejšo publiko, svoj program ustvarja s 30 sodelavci, od tega osmimi redno zaposlenimi, vsi voditelji oddaj imajo avtorske pogodbe, novinarjev nimajo, težav z izplačevanjem honorarjev pa ni bilo nikoli, trdi Gorjup. Net TV pod taktirko Showteca je neodvisen, zatrjuje Gorjup.

Kapital: Dolguje upnikom in novinarjem

Srečko Pirtovšek z ženo lastniško in upravljalsko obvladuje Založbo Kapital oziroma leta 2010 ustanovljeno hčerinsko podjetje Kapital projekti, ki sedaj izdaja Mariborčana, Kapital in druge revije. Pirtovšek navaja: “Dve leti nazaj nam je oglaševanje padlo za 50 odstotkov, temu se je bilo treba prilagoditi. V Mariboru je velika težava z oglaševanjem, podjetij je vedno manj.” Poslovanje so tako racionalizirali do “nenormalnih meja”, pravi Pirtovšek – 16 redno zaposlenih se je skrčilo na šest, okrnili so sodelovanje z zunanjimi pisci, honorarje znižali za 30 odstotkov, opustili reviji Navtika in Golf in racionalizirali delo. “Smo na točki, ko ne bo problemov s tekočim poslovanjem, moramo pa še urediti zadeve za nazaj. Upam, da smo najhujše že dali skozi,” razmišlja Pirtovšek, ki je poslovanje Založbe Kapital prenesel na novo podjetje zaradi blokiranih računov in negativnih poslovnih številk (Založba Kapital je leto 2010 zaključila s 44.099 evri izgube). Že dlje časa izplačila dolguje tudi nekaterim novinarjem, bodo pa dolgovi upnikom sčasoma poplačani, zatrjuje Pirtovšek.

Glede neodvisnosti v Mariborčanu, katerega uredniška politika v prvi vrsti narekuje pozitivne plati mesta, pa: “Verjetno vsi nekoliko podzavestno pazimo, kako bomo pisali o podjetjih, ki so veliki oglaševalci, kar je nasploh problem slovenskega novinarstva. Nismo pa politično vpeti ne v levo ne v desno. Ne dobimo niti evra od mesta, od župana. Mirne vesti lahko napišemo, kar mislimo.”

Molk novinarjev – tragično sporočilo 2011

Regionalni in lokalni mediji so izjemnega pomena za ohranjanje pluralne medijske krajine v Sloveniji, propad tistih, ki delujejo po principih novinarskega profesionalizma in zaveze javnosti, pa bi bil slab, menijo v Društvu novinarjev Slovenije (DNS). Njegov predsednik Matija Stepišnik, sicer Večerov novinar in urednik, meni, da so tovrstni mediji serijsko zabredli v finančne težave zaradi objektivnih razlogov splošne gospodarske krize pa tudi ker so se velikokrat sami spravili v vrsto odvisnosti od političnih in gospodarskih akterjev moči, ki pa jih v osnovi kontrolira občinska politika. Mediji so po njegovem krizo pričakali tudi nepripravljeni, saj so premalo vlagali v kakovostne močne novinarske ekipe. “Samo kvalitetno novinarsko delo je branik pred odvisnostjo od občinskih oglaševalcev, ki so tako značilni za te medije,” je prepričan Stepišnik.
Molk novinarjev, pa ne le mariborskih, ampak tudi tistih v večjih javnih občilih, je zanj eno najbolj tragičnih sporočil prejšnjega leta. “Grozljivo je, da smo vedno prvi na kraju tragičnih socialnih ekonomskih zgodb, ki jih prenesemo javnosti, ne zmoremo pa toliko pokončnosti, poklicnega dostojanstva in poguma, da bi o tem, kaj lastniki počnejo z nami, jasno povedali javnosti. Socialna varnost, pogodba o zaposlitvi je prvi pogoj za elementarno poklicno in človeško integriteto in ljudje, ki so v teh medijih brez dohodka, brez osnovnega dostojanstva, svojega profesionalnega novinarskega dela ne morejo več opravljati v interesu javnosti, ker so prisiljeni, da se borijo za svojo eksistenco, ko imajo, povsem človeško, pred očmi druge interese,” razmišlja Stepišnik.

Poslušni nagrajeni, protestirajoči odpuščeni

Medijski teoretik, publicist in profesor dr. Boris Vezjak ugotavlja, da se “v regionalnih medijih dogaja kanibalizem tržnega kapitalizma: veliki preživijo, mali odmirajo.” O pomembni vlogi lokalnih medijev ne dvomi. “Toda situacija je podobna kot pri obisku diskonta: želeli bi si kvalitetne domače hrane, a kaj, ko je tuja in uvožena videti lepša pa še cenejša je. Tako kot nam lahko le lokalni kmet ponudi najboljšo zelenjavo, nam lahko le dober lokalni novinar ponudi najboljše informacije iz domačega okolja.” Vezjak meni, da imajo lokalni mediji “dva sovražnika, lokalnega in nacionalnega. Problem te saturacije nedvomno ne izvira le iz pestre zasebne pobude, žal je medijska prenasičenost tudi rezultat političnih apetitov – za vrsto medijev lahko takoj opazimo, da imajo neposredne ali posredne povezave z lokalnimi politiki. Nekateri so z idejo političnega propagandizma celo nastali. Nobenega dvoma ni, da lastniška struktura z jasnimi politični botri ne prispeva k profesionalnosti medija, zanjo je neposredno škodljiva.”

Novinarska medsebojna nesolidarnost se mu zdi škandalozna. Pravi pa še: “Za mariborske medije vem, da si novinarji nekaterih televizijskih hiš v svoji prestrašenosti ne želijo, da bi se pisalo o njihovem izkoriščanju. Njihov strah in molk je sicer mogoče človeško razumeti, vendar ne tudi upravičiti. Predvsem pa je vedno znova manipuliran s strani lastnikov: poslušni so spontano nagrajeni, protestirajoči odpuščeni. Na ta način dobimo vedno bolj politiki in lastnikom ubogljive novinarje. Za to, da bi pokoren novinar bil dober novinar, pa še nisem slišal.”

Napisali Jasmina Cehnar in Nina Ambrož, 0bjavljeno v Večeru. Fotografija kevinmd.com.

Komentiraj

Polja označena z * so obvezna

*

Captcha Captcha Reload

You may use these HTML tags and attributes: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Current day month ye@r *