iz medijev, kolumna

“Poslovni model” Anabel Hernandez

Anabel Hernandez je ženska srednjih let, nižje postave, s širokim nasmehom. In zato se zdi še toliko bolj neverjetno, da se Mehičanka velikokrat sama z novinarskimi razkritji neverjetno pogumno in drzno postavlja po robu narkokartelom, ki so tudi “vladarji življenja in smrti”. Da jo bodo ubili, ji grozijo že leta. A se ne ustavi! Zaveza javnosti, da bo razkrivala resnico, ni na prodaj. Čeprav živi v državi, kjer medijsko svobodo politika, velekapital in mafija “ubijajo” z roko v roki. Medtem je krizni val še marsikje drugje v prve vrste vrnil politike z avtoritarnimi ali koruptivnimi psihogrami, ki niso zamudili priložnosti, da ne bi znižali standardov za obstoj neodvisnega novinarstva. Domala perverzno je bilo, ker je le nekaj minut prej, ko so njej podelili nagrado zlato pero svobode za sijajno novinarsko delo, na istem odru govoril Viktor Janukovič, tisti ukrajinski predsednik, ki medijsko svobodo razume kot servisiranje interesov njegove političnoekonomske elite.

Toda skrb zbujajoče novice o natikanju nagobčnikov novinarjem so te dni do Kijeva, kjer je zasedalo svetovno združenje časopisov, prihajale iz mnogih držav. In četudi se uprave medijev, uredniki in novinarji enkrat letno zberejo, da bi pretresli dogajanje v panogi, trende, inovacije, dobre (in slabe) razvojne prakse, poslovne modele, so bila pomembna sporočila, da je svoboda medijev prvi pogoj, da bodo ti preživeli v tem “krasnem novem svetu”. Bitka zanjo mora biti stalna, tudi v državah, kjer se tolažimo, da smo del “demokratičnega sveta”. V njem so tablični računalniki, mobilni telefoni in drugi izumi zadnjih tehnoloških (r)evolucij postali neizbežno dejstvo, so nov kanal, po katerem lahko časopisi “lovijo” občinstvo. Twitter, facebook in druga družbena omrežja so nujen del uredniškega in novinarskega delovanja, odlična “dodatna oprema” pri propulizivnih, naprednih tiskanih medijih. Vse to so velike priložnosti, zato bi bilo njihovo ignoriranje nevarno in kratkovidno. A smo v Kijevu slišali tudi opozorila, da sta pretirana evforija nad digitalnimi izdajami in zanemarjanje tiska velik hazard, saj ta še vedno ustvarja 90 odstotkov prihodkov. Monetiziranje digitalnih vsebin, torej realni prihodki od njih so še vedno velika uganka za mnoge časopise.

Odgovori na vsa vprašanja, ki jih je pred časopise prinesel nesluten razvoj, bodo izjemno pomembni, a bralcev naše “interne” težave pravzaprav ne zanimajo. Ve se, kaj je pomembno zanje. Visoko profesionalne, resne, tehtne, kakovostne, poglobljene, analitične zgodbe. Takšne, ki jim ljudje v času informacijskih vojn in kaosa verjamejo. Ki sledijo našim temeljnim profesionalnim in etičnim zavezam o poštenem, celostnem informiranju ljudi, branjenju javnega interesa in nadzoru oblasti ter elit. Zato ostajajo v prvi vrsti le novinarji, kot je Anabel Hernandez, najtrdnejši temelj poslovnih modelov sedanjosti in prihodnosti. Spreminjanje medijev v “obrate ‘fast news’ reciklažnega novinarstva”, kar nekatere medijske uprave počnejo v imenu protikriznega varčevanja, bi bil najbolj smrtonosen poslovni manever.

Objavljeno v Večeru.

Komentiraj

Polja označena z * so obvezna

*

Captcha Captcha Reload

You may use these HTML tags and attributes: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Current day month ye@r *