komentar

Mlada novinarka z odprtimi očmi in usti

Tistega večera je bila dvorana Lutkovnega gledališča polna. Oči številnih so bile nepremične, le tu in tam je bilo moč zaznati kratkotrajen šepet. Nihče ni želel zamuditi njegovih besed ali ga pri toku misli zmotiti. Žarometi so ga osvetljevali, na platnu za njim se je izpisovalo njegovo in takoj za tem še ime enega izmed najvplivnejših britanskih časnikov. “Hočem torej povedati, da bi morali uživati v novinarskem poklicu. Morali bi biti ponosni na to, da smo novinarji. Ker je še vedno čudovit poklic …” se je zaslišalo iz ust Nicka Daviesa.

Bila je jesen pred dvema letoma, ko sem prišla v prestolnico. Želela sem pisati. Obračati besede, sporočati in govoriti skozi črke. Novembra sem negotovo stopila na avtobus in sopotnika vprašala, ali sem res na poti do Kina Šiška. “Na festival Naprej.” Vstopila sem v mračno dvorano z le nekaj zapolnjenimi sedeži, še prej pa s pogledom ujela dostopne izvode časopisov. Z vsakim dnem, mesecem in letom od tiste jeseni mi je postajalo bolj jasno, da zgolj zametek občutka za jezik pri tem poklicu še zdaleč ne bo dovolj.

Streznitve so potem butale z vseh strani. Da se bo težko prebiti, smo tako ali tako že vedeli. Najbolj je zapeklo, ko je marsikomu iz ust ušlo, da so novinarji zlahka nadomestljivi. “Saj to je lahko vsak,” so kar opletali. Tokratna festivalska izdaja ni samo pred poklic vrgla krutega ogledala, pokazala je, da sledi na tipkovnici puščajo tudi izjemni ljudje.

Vanje sem zrla z odprtimi očmi in usti. V edinstvene goste, posameznike, ki se nikoli ne nehajo učiti. Kljub izkušnjam in neskončnim alinejam v svojih debelih življenjepisih zavzeto poslušajo predavanja kolegov, pogledajo v svojo beležko, si celo kaj zapišejo. Bilo je očitno, da ti vrhunski strokovnjaki opravljajo delo z največjo možno predanostjo. Ljudje, ki so razkrinkali davčne utaje in zloglasne vplivneže, presunili z novimi pristopi in še več, tem ljudem ni odveč prisluhniti študentom, ki kipimo od zelene barve, ali naključnim obiskovalcem, ki se jim pred njimi prav tako šibijo kolena. Vzamejo si čas. So dostopni, za posluh se celo zahvalijo. Dokazujejo, da je novinar v prvi vrsti človek.

Vse to je že tretje leto zapored rezultat uigrane ekipe, ki je ustvarila nekaj in za nekaj dobrega. Za vsako prižgano lučjo, za vsako besedo na zaslonu, vključenim mikrofonom ali posneto fotografijo je nekdo stal. Prav tako zavzeti posamezniki, morda že uveljavljeni novinarji in drugi, ki so nam, prostovoljcem, dovolili, da razmišljamo. Dali so nam priložnost, da govorimo, povemo svoje mnenje, se postavimo za mikrofon. Dojemali so nas kot popolnoma enakovredne, nam omogočili, da se pred očmi nariše prostrana slika. Vedeli so, da bo pot do tega težka. Pa so v to vseeno šli.

Vse tri dni je brbotalo od novih idej, volje in energije. Po hodnikih so se premikali nagrajenci izjemnih dosežkov, drugi bistri, entuziastični ljudje, ki bi svet radi videli v lepših barvah in ki so za to pripravljeni tudi kaj narediti. Čas se je ustavil. Ure so s kazalci pokazale na dileme, ki kličejo po razpravah, predvsem pa dejanjih. Pokazale so, da so premiki, četudi v tekmi z izmuzljivim časom, morda mogoči.

In res ni lahko. Veliko lažje pa je, če te pri spremembah spremlja plemenita in drzna ekipa, na katero se lahko zaneseš, ko se ti zdi, da te bo spodneslo. Konec koncev smo samo ljudje. Če pa se povežemo, lahko dosežemo veliko.

Komentar na Mlada novinarka z odprtimi očmi in usti

  1. Tomaž Švagelj said: Novinrsji smo zlahka nadomestljivi, a brez nas ni medijske podobe.

Komentiraj

Polja označena z * so obvezna

*

Captcha Captcha Reload

You may use these HTML tags and attributes: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Current day month ye@r *