komentar

Nazaj v prihodnost

Ko sem dobil možnost pisanja mnenjskega teksta za medijski festival Naprej/Forward, sem se sprva ustrašil. Mnenje brez omejitev, katerega tema je neizmerno širok pojem. Dokaj neprijetna situacija za osebo moje starosti, ki se še vedno sprašuje: “Si želim biti novinar? Si želim delati v medijih?”

Zdi se, da se odgovor na to vprašanje prerad enači s sposobnostjo izražanja mnenja predvsem v pisani besedi in zgolj pojavljanjem v medijih. Zato sem nekaj dni pred rokom oddaje tega prispevka skoraj poslal e-pošto, s katero bi opravičil svojo neoddajo. Takrat sem za zaslonom svojega pametnega telefona na kuhinjski mizi videl tezo svojega mnenja – dnevni časopis ne sme izumreti.

Časopis postavljam na piedestal z nekakšno nostalgijo na zgodbe staršev in starih staršev, za katere je časopisni papir bil eden ključnih virov informacij. Danes so žrtve komercializacije medijev, ki je informacijo spremenila v reklamo, produkt. Zagotovo je vsak vsebinsko šibak medij, katerega ključno vodilo ni več podajanje informacij na korekten in strokoven način, slab in v medijskem prostoru ne bi smel imeti relevantnejše umestitve.

Razumljivo je, zakaj gre medij po taki poti. Denarja ni, ljudje pa v vedno hitrejšem ritmu življenja enostavno nimajo več časa za poglobljeno pridobivanje informacij. Tudi teh je toliko, da vseh vsekakor ne moremo sprocesirati tako poglobljeno, kot bi si morda zaslužile. A ravno dnevni časopisi nam lahko pomagajo k bolj celostnemu razumevanju naših življenj.

Želim si vrnitev v preteklost, v medij kot zaključeno enoto, paket, ki ga v celoti pokonzumiramo.

V časopisu najprej prelistam vseh osem strani športa in nato še štiri strani avtomoto priloge, da se prebijem do strani s kulturo, kjer enkrat na teden dobim pravo poslastico, ko sta kulturno obarvani celo dve strani. To osebno zanimanje avtomatično selektivizira informacije, ki jih prejemam na dnevni ravni. Po tem se ravnajo priporočila za oglede posnetkov na spletu in tudi oglasi, ki jih videvam  denimo na svojem facebook zidu. Ker, kot večina ljudi moje generacije, ne gledam večernih poročil, je edino upanje, da se izvlečem iz svojega kulturnega socialnega mehurčka, kjer so vsi pripadniki take ali drugačne umetniške scene in govorijo vedno znova o istih težavah, ki se jih vsi zavedamo, pa jih ne moremo prav veliko spremeniti, branje časopisa.

Samo dejanje listanja pretankih, prevelikih strani tako zelo upočasni moj receptivni aparat, da mojo pozornost zbudi veliko več člankov, kot bi jih recimo na spletnih straneh, ki so večinoma  ustvarjene dokaj neatraktivno. Časopis omogoča, da vsak dan sledimo rubrikam, ki nas zanimajo, hkrati pa smo vedno znova prisiljeni vsaj ošvrkniti novice, ki nas neizogibno privabijo med listanjem.

Zdi se mi, da je neizmerno pomembna vloga medijev tudi izobraževalna. Če bomo nadaljevali po poti personaliziranja informacij, se bo naša splošna izobrazba neprestano krčila. Zato si za prihodnost medijev želim vrnitev v preteklost, v medij kot zaključeno enoto, paket, ki ga v celoti pokonzumiramo. Glede na to, da je norveška televizija nedavno nazaj doživela novo renesanso z večurnimi posnetki potovanj z vlaki, morda moje ideje tudi niso tako zelo utopične.

Komentiraj

Polja označena z * so obvezna

*

Captcha Captcha Reload

You may use these HTML tags and attributes: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Current day month ye@r *