Če pade svoboda medijev, pade demokracija

Živimo v časih, ko je svoboda medijev ena od najbolj ogroženih vrednot sodobnih demokratičnih družb. Da bi sredi Evrope ubijali novinarje, se je nekoč zdelo nepredstavljivo. Danes je to realnost, ki jo živimo tukaj in zdaj.

Kot ugotavlja organizacija Novinarji brez meja, sovražnost političnih voditeljev do novinarjev ni več omejena le na avtoritarne države v bližnji evropski soseščini, ampak je postala stalna praksa držav, ki veljajo za demokratične. Slovenija pri tem ni izjema. V naši državi se že več let načrtno ustvarja klima sovraštva do medijev in novinarjev.

Gre za ciljno voden proces, ki se v zadnjih letih stopnjuje, v njem pa prednjačijo mediji v lasti političnih strank. Ti izkoriščajo prazen prostor, ki so ga za sabo pustili kriza, ekonomsko šibki medijski lastniki, spremembe v navadah uporabnikov medijskih vsebin in država. Ne le, da ta v desetletju in pol ni zmogla politične volje za sprejetje medijske zakonodaje, ki bi ustrezala duhu časa, ampak sama prek podjetij v njeni lasti celo neposredno financira spletne portale, ki prednjačijo pri blatenju in diskvalifikacijah.

Cilj te igre je jasen. S konstantnim blatenjem medijev in posameznih novinarjev je treba v očeh javnosti načeti njihovo verodostojnost in jih s tem uničiti. Seveda zato, da bodo njihovo mesto zapolnili politično upravljani nadomestki medijev z jasno agendo: uničiti prostor za kakršno koli razumno javno razpravo, s tem pa tudi enega od pomembnih korektivov, značilnega za razvite demokratične družbe.

Slovenski novinarji vedno težje opravljamo svoje delo. Policija in tožilstvo nas lahko še vedno preganjata zaradi obrekovanja. Posamezne državne institucije, celo javni regulatorji, od novinarjev še vedno zahtevajo razkritje virov. Zloglasna »pravica do popravka«, ki jo vplivneži izkoriščajo za izživljanje nad novinarji in mediji, je po dvanajstih letih in petih vladah še vedno del medijske zakonodaje.

K temu gre prišteti še deviacije na oglaševalskem trgu, ki znižujejo prihodke medijev, s tem pa tudi sredstva, ki (ni)so na voljo za pripravo kakovostnih resnih vsebin, kapitalske in druge pritiske na delo novinarjev. Hkrati je popolna odsotnost regulacije na eni strani pripeljala do poplave medijev, na drugi strani pa bo morda omogočila največji prevzem v slovenski medijski zgodovini, ki bo ustvaril vertikalno koncentracijo televizijske, kabelske in spletno operaterske dejavnosti, s tem pa tudi veliko možnost za zlorabo prevladujočega položaja na trgu.

Upravičeno se lahko bojimo, da pomemben del slovenskega medijskega prostora, kot ga poznamo danes, teh nevarnosti ne bo preživel. Ob mednarodnem dnevu svobode medijev ugotavljamo, da ni več daleč dan, ko se bomo tudi v Sloveniji morali zanjo odločneje boriti. Če pade svoboda medijev, pade tudi demokracija. Če pade demokracija, je naslednja na vrsti – svoboda.

Upravni odbor Društva novinarjev Slovenije

Komentiraj

Polja označena z * so obvezna