Nič ni čisto tako, kot se zdi na prvi pogled

Pogrešali ga bomo, prijatelja in kolega Jurija Gustinčiča. Takih kot Jurij ni več. Tudi ne more jih biti, kajti kolega Gustinčič je doživel, preživel, tudi opisal, kar ne more biti dano nikomur iz generacij, ki se niso prebijale skozi vse -izme tega sveta v preteklem stoletju, najbolj krvavem, okrutnem, tudi najbolj sprenevedavem.

Doživljal je, od blizu videl, otipal, kar smo poznali samo od daleč in iz časnikov. Poslušali smo ga z odprtimi usti, ko je prihajal iz Amerike in nam znal povedati, da je pravzaprav vse relativno. Redko je kaj čisto tako, kakor se zdi na prvi pogled. Tudi ko se je – tedaj dopisnik Politike – oglašal za ljubljansko televizijo, smo ga občudovali. Neizkušeni mladci smo bili nadvse ponosni, ker nam je namenil prijazno besedo in nam razložil, kar nismo razumeli. Svojega svetovljanstva nam sicer ni mogel podariti, do tega se je tudi sam dokopal v desetletjih potepanja po svetu, branja, pogovarjanja, pa z veliko izkušnjami. Tudi grenkimi, ki so mu pomagale, da nobene dogme ni sprejel, kakor so mu jo hoteli prodati ti ali oni. Prav o vsem je znal zdravo dvomiti.

Ko mi je urednik Drago Košmrlj v začetku sedemdesetih naložil, naj grem v studio posnet pogovor z Jurijem, ki je prišel na obisk v Ljubljano, me je od razburjenja in treme skoraj pobralo. Tremo mi je razbil Jurij, tako neposreden in na videz preprost je bil. Ko sva o tej obrobni epizodi  spregovorila kakšni dve desetletji pozneje, mi je zaupal, da je bila njegova trema v prvih trenutkih gotovo večja od moje. V Ameriki je bil vajen »trotla«, svoje tekste je bral, v Ljubljani je moral o resnih stvareh in analizah govoriti na pamet. Jaz pa sem, neuk in neroden, drezal vanj in terjal pojasnila o vsem, česar sam nisem razumel…

Potem se je, že upokojenec pri Politiki, vrnil v Ljubljano, od koder je odšel pred davnimi leti. Delal je v zunanjepolitični redakciji  televizije, pisal je na vse strani, takrat se je šele zares srečal s širšo slovensko javnostjo. Bila sva »cimra« v prvem nadstropju, velik privilegij je bil srečati Jurija že pred prvo jutranjo kavo.

O Juriju smo te dni skoraj vsi napisali skoraj vse, pa vendar malo. Dokumentarec, ki ga je pripravila Polona  Fijavž, ko je Jurij slavil 90-letnico, in so ga te dni ponovili, ko se je prav na hitro poslovil, je gotovo povedal več od vseh člankov. Predstavil je mladostnega novinarja, ki je pri devetdesetih še vedno pogumno kot malokdo analiziral stanje duha v naših zatohlih dolinah.  Tudi v oddaji, ki je njegov spomenik, se ni pustil utiriti v noben tok, kakor prej ni hotel biti všečen dežurnim politikom, čisto vseeno katerim. Ostal je tak, kot je bil desetletja prej , ko je sredi soglasnega in edino dovoljenega enoumja o presveti neuvrščenosti treščil v javnost z mislijo, da je neuvrščenost lepa, privlačna, vsaj toliko pa tudi nekoristna in odveč, za zahod bi se morali opredeliti, je rekel.

Jurij se je – kljub veliki priljubljenosti pri gledalcih, bralcih in poslušalcih – marsikomu med uredniki, direktorji in predvsem med politiki hudo zameril. Povsod, v Beogradu, kjer je dolgo služil časniku Politika, pa v Zagrebu, kjer so mu čez noč odpravili kolumno, ker ni dovolj glasno ploskal novim gospodarjem. V Ljubljani pravzaprav ni bilo dosti drugače. Tudi zato se mu je zelo dobro zdelo, ko je dobil državno odlikovanje. Prvi med novinarji na Slovenskem.

Jurij je prekrižaril ves svet, preživel zgodovinska obdobja in skusil vse sisteme, celotno mavrico barv je spoznal, preden se je naposled ustalil v Ljubljani. Rodil se je v Trstu, mladost je preživel v Moskvi, v Rusiji je začel novinarsko kariero. Za radio Jugoslavija je med drugo vojno v slovenščini oddajal iz centralne Azije in iz Gruzije. Po vojni je našel delo pri tedaj največji beograjski novinarski hiši Politika. Poslali so ga za dopisnika, desetletje je poročal iz Londona, potem skoraj poldrugo desetletje iz New Yorka. Vmes je spoznal in bralcem razlagal Bližnji vzhod, srednjo Evropo, Grčijo, Turčijo in Ciper, tedaj nevralgične točke. Iz Prage je poročal o ruskih tankih, iz Washingtona o aferi Watergate. Dve desetletji je pisal kolumne za Mladino, teden za tednom. Zadnjo je napisal pred komaj nekaj dnevi.

Ker je bil njegov pogled usmerjen »iz vesolja«, je toliko laže razumel, da je dogajanje v domačih slovenskih logih popolnoma nerazumljivo in nerazumno.

Njegov vogal, v baru na vrtu pod Ferantovim vrtom, nikoli več ne bo, kakor je bil doslej, ko je Jurij prihajal tja vsako popoldne. Tudi njegova miza na terasi v Piranu bo samevala. Marsikdo med kolegi bo pogrešal skodelico kave z njim, kratek pogovor. Njegovo modro ugotovitev, da marsikaj na svetu vendarle ni čisto tako, kakor se zdi na prvi pogled.

Tone Hočevar

Jurij Gustinčič velja za sinonim političnega komentatorstva v slovenskem medijskem prostoru. Svoje komentarje je objavljal v časopisih, od Politike, Borbe, Vremena, Slobodne Dalmacije, Naših razgledov in zadnjih 20 let MladineVEČ

Intervju VEČ

Objavljeno na Mladina.si.

Glede svojega posla je dejal, da mora novinar vedno pisati z distanco in nikdar zagovarjati tistega, o čemer piše, niti pa tega ne popolnoma zavračati. “To do zdaj še nobenemu ni popolnoma uspelo,” je bil jasen. VEČ (tudi video prispevek)

Objavljeno na MMC RTV SLO.

 

Komentiraj

Polja označena z * so obvezna