70. obletnica

Aktiv upokojenih novinarjev je včeraj, ob 70. obletnici ponovne ustanovitve Slovenskega časnikarskega društva na osvobojenem ozemlju v Beli krajini leta 1944, položil venec ob spominski plošči.

Tisk je igral v narodnoosvobodilnem boju pomembno vlogo. Spomladi 1944 je dozorela zamisel, da je potrebno zbrati prizadevne sodelavce partizanskega tiska in prisluhniti njihovim izkušnjam ter jim dati spodbudo za nadaljnje delo, saj je partizansko novinarstvo dobivalo vse bolj trdne oblike poklicne dejavnosti.

Društvo novinarjev Slovenije skozi čas

Ljubljana, 1903 – kongres Zveze slovanskih novinarjev Zveza slovanskih novinarjev je do tedaj združevala le poljske in češke novinarje. Kongres v Ljubljani pa naj bi prispeval k pridružitvi slovenskih, hrvaških in srbskih novinarjev, ki pa bi morali imeti svoje lastno društvo.

Ljubljana, 1905 – ustanovni občni zbor Društva slovenskih književnikov in časnikarjev Časnikarji so se pridružili književnikom, ki so že imeli svoje društvo, ki paje delovalo v relativno ozkem okviru.

Ljubljana, 1909 – časnikarji se ločijo o društva književnikov in ustanovijo svoje društvo, ki je delovalo do začetka prve svetovne vojne in bilo po njenem koncu formalno likvidirano.

Kraljevina Jugoslavija – novinarji počasi obnavljajo svoje stanovske povezave. Slovenski novinarji nekaj časa delujejo v okviru Društva jugoslovanskih novinarjev, ki je imelo leta 1937 441 rednih in 168 pripravnih članov. V okviru jugoslovanskega združenja so se po nacionalnem ključu oblikovale sekcije. Slovenska je leta 1937 štela 82 rednih in 15 pripravnih članov.

1940 – 1945 Zadnji predvojni občni zbor je imela sekcija 26. maja 1940. Naslednjega pa že med okupacijo 5. septembra 1941. Ni odveč zapisati besede, izrečene na tem zboru: Djuro Šmicberger, Partizanska sedma sila: »Po zgodovinskem prevratu, ki smo ga doživeli, bi danes ne mogli več zborovati in zlasti ne tu v lastnem domu (v Gosposki ulici 12), ako ne bi Duce v svoji državniški modrosti ob inkroporaciji zasedenih pokrajin ustanovil Ljubljanske province z dalekosežno avtonomijo in z zagotovitvijo kulturnega razvoja. Zato smo novinarji vedno bili in smo glasniki lojalnega sodelovanja z državnimi oblastmi ter lojalnega spoštovanja in izvrševanja njihovih odredb.«

Zapisano je temeljni okvir delovanja. Novinarskega društva v medvojnem času o čemer pričajo zapisniki občnih zborov in posamezni dogodki. Kljub temu pa je tudi v novinarskih vrstah vzklil upor. V časnikih Jutro in Slovenski narod se je rodila novinarska organizacija OF. Med temi novinarji je peščica odšla v partizane,večino pa je okupator za daljši ali krajši čas zaprl in poslal v internacijo Novinarski aktiv OF je izdajal bilten tujih radijskih novic, ki so ga razmnoževali le na pisalnih strojih, širili pa ga v krogu svojih zanesljivih članov OF..

Partizanski – Narodnoosvobodilni tisk

Božo Repe, prispevek v zborniku ob razstavi partizanskega tiska: »Narodnoosvobodilni tisk je nastal kot alternativa t. i. meščanskemu tisku v t.i. Ljubljanski pokrajini, kjer so – v nasprotju s Prekmurjem, Štajersko in Gorenjsko, – osrednji časopisi izhajali še naprej, čeprav se je tudi tu od 53 predvojnih periodičnih listov ohranilo le 13, nastali pa so nekateri novi, zlasti po letu 1943 domobranski.«

Zgolj alternativnost je preozka oznaka za pomen in namen partizanskega (narodnoosvobodilnega) tiska, saj gre za široko informativno mrežo narodnoosvobodilnega gibanja, ki je zajemala »številne publikacije osrednjih in lokalnih političnih organov in množičnih organizacij, knjižne in druge kulturne izdaje, brošure, razne drobne tiske, kot so plakati, trosilni lističi,lepaki ipd., publikacije, izdane v taboriščih in zaporih, vojno dopisniško mrežo, slovensko sekcijo Tanjuga – Telegrafske agencije nove Jugoslavije – pa tudi radijske informacije (Radio Kričač in nato Radio Osvobodilna fronta). V najširšem smislu pa je bil partizanski (narodnoosvobodilni) tisk tudi sestavni del močnega kulturnega gibanja, ki je navdihovalo narodnoosvobodilni boj in mu dajalo moralno oporo.« (Božo Repe, prispevek v zborniku ob razstavi partizanskega tiska)

Vsebinsko in pojavno razsežnost partizanskega tiska, politične razmere in vlogo tedanjih političnih osebnosti, tehnične značilnosti ter pogoje pri njegovem nastajanju, je v publikaciji »Partitzanska sedma sila« podrobno opisal Djuro Šmicberger. Podrobno je opisal tudi okoliščine, ki so botrovale ustanovitvi Slovenskega časnikarskega društva.

Ustanovitev Slovenskega časnikarskega društva

 Tisk je igral v narodnoosvobodilnem boju pomembno vlogo. Spomladi 1944 je dozorela zamisel, da je potrebno zbrati prizadevne sodelavce partizanskega tiska in prisluhniti njihovim izkušnjam ter jim dati spodbudo za nadaljnje delo, saj je partizansko novinarstvo dobivalo vse bolj trdne oblike poklicne dejavnosti.

Djuro Šmicberger, Partizanska sedma sila: »Stekle so priprave za enega izmed tistih številnih, občudovanja vrednih dogodkov, ki med NOB ni bil nepogrešljiv in ni sodil med prvenstvene politične in vojaške naloge.«

5. maja 1944 je bila na osvobojenem ozemlju v Metliki sklicana prva novinarska konferenca, ki je razpravljala o nalogah novinarstva v tedanjih okoliščinah. Zbralo se je okrog 100 novinarjev, grafikov in tehnikov. Potek zborovanja je povzetek v brošuri »Novinarji zborujejo«, ki je izšla kmalu zatem. Med sklepi konference je tudi pobuda za ustanovitev stanovskega društva. Pripravljalni odbor, ki je bil izbran na tej konferenci, se je lotil dela. Julija 1944 je bilo vsem pokrajinskim odborom OF, vojaškim in civilnim propagandnim odsekom ter uredništvom poslano obvestilo o ustanovitvi društva, ki bo povezalo vse novinarje OF.

22. oktobra 1944 je bil sklep uresničen. Na občnem zboru v Črnomlju se je zbralo 19 novinarjev in urednikov, pretežno iz osrednjih partijskih glasil, ki so delovala v bližini Črnomlja. Zbor je bil v takem času, da se ga zaradi bojev ali drugih okoliščin niso mogli udeležiti delegati iz drugih delov Slovenije. Na tem zboru je bil tudi formalno potrjen sklep o ustanovitvi Slovenskega časnikarskega društva (uradno je ime društva zapisano Slovensko časnikarsko društvo OF), sprejeta so bila pravila društva, ki jih je decembra istega leta potrdil SNOS (Slovenski narodnoosvobodilni svet), sprejet pa je bil tudi dogovor o osnovnih smernicah delovanja novinarjev v NOB.

Za prvega predsednika izvršnega odbora društva je bil izvoljen Ivan Potrč iz uredništva Ljudske pravice, člani pa so bili še: Marija Vilfan in Radko Polič iz uredništva Slovenskega poročevalca, Ivo Pelicon in Cvetko Zagorski iz dopisništva slovenske sekcije Tanjuga, Jože Brejc iz redakcije Radia OF in Dušan Savnik, vojni dopisnik VII.korpusa. V upravnem odboru društva pa so bili poleg navedenih še člani iz uredništev: Sergej Vošnjak (Mladina), Mira Kraigher (Naša žena), Vlado Kozak (Kmečki glas), Juš Štante (Partizanski dnevnik), Vilma Bebler (Mlada pest) in Zorka Peršič (Pionir), kasneje pa so v upravni odbor delegirala svoje predstavnike še uredništva Naše vojske, Novega časa in Domovine. V nadzorni odbor pa so bili izvoljeni: Aleš Bebler, Milena Mohorič in Vinko Hafner iz uredništva Ljudske pravice. Novi odbor je poleg diplom za častne člane društva Vido Tomšič, Borisa Kidriča in Franceta Bevka naročil tudi izdelavo legitimacij. Sto kosov legitimacij formata 12,3 krat 9 cm je bilo pripravljenih 19. januarja 1945. Njihove platnice so bile prevlečene s padalsko svilo. Komu so jih podelili ni zabeleženo. Vsekakor pa se z njimi ni šarilo, prejeli so jih predvsem člani uredništev osrednjih listov, na teren pa so jih poslali bolj redkim, saj ni bilo jasno, kdo bo ostal v novinarskih vrstah in mu priada članstvo v društvu. Slovensko časnikarsko društvo je bilo edino poklicno združenje novinarjev, nastalo med NOB v Jugoslaviji.

Po osvoboditvi se je bilo potrebno soočiti z obstojem dveh stanovskih društev: »starim ljubljanskim« in novim »partizanskim«. Pri razščiščevanju odnosov je pomembno vlogo odigral Stane Škarbar-Braškar, ki je Borisu Kidriču omenil, da bi v novo društvo lahko sprejeli nekaj članov starega društva, predvsem somišljenikov OF: Kidrič se je strinjal. »Staro društvo« je 20. maja 1945 sklicalo izredni občni zbor, ki se ga je udeležilo 26 članov (junija 1943 je to društvo štelo 68 rednih, 14 pripravnih in 7 izrednih članov). Sklenjeno je bilo, da se Novinarsko društvo razpusti. Kmalu zatem je bil 15. julija 1945 sklican redni občni zbor Slovenskega časnikarskega društva, ki so se ga udeležili tudi člani razpuščenega društva. Na tem zboru je častno razsodišče podalo poročilo, v katerem je bilo poudarjeno, da se v društvo lahko sprejmejo oz. včlanijo tudi člani starega društva, ki se s svojim delovanjem med okupacijo niso kompromitirali. Po tem kriteriju je bilo v Slovensko časnikarsko društvo sprejetih 18 članov. Na tem občnem zboru se je Slovensko časnikarsko društvo preimenovalo v Društvo novinarjev Slovenije, njegov prvi predsednik pa je postal Ludvik Mrzel. Društvo je v svoje vrste postopoma sprejemalo nove člane – novinarje, ki so se uveljavljali v posameznih uredništvih. Avgusta 1945 je društvo sprejelo 72 novih članov, februarja 1946 pa je društvo štelo 89 rednih in 7 pripravnih članov.

Djuro Šmicberger je raziskave vrednotenja vloge partizanske sedme sile in tiska prepustil zgodovinarjem.

Med njimi je Božo Repe zapisal: »Partizanski tisk je začel iz predvojne, sicer dobro organizirane, a maloštevilne ilegalne tiskarske dejavnosti, ki jo je v narodnoosvobodilno gibanje prinesla komunistična partija, in se nadgrajeval in širil s sodelavci, ki na tem področju do vstopa v narodnoosvobodilno gibanje niso imeli nikakršnih izkušenj. Predvojna praksa komunističnih revolucionarjev, ki so bili hkrati vse – politiki, sindikalisti, kulturniki, pisci in uredniki, – poleg tega pa medvojna polarizacija na partizanski in protipartizanski del (revolucionarni in protirevolucionarni) tabor in seveda eksistenčni boj slovenskega naroda proti okupatorju, so imeli za posledico tip novinarstva, v katerem je bil (po Borisu Kidriču) politik novinar in novinar politik. Politika, propaganda in novinarstvo so se pomešali v učinkovito celoto, ki bi ji danes morda kdo (tudi z izkušnjo poznejšega socialističnega novinarstva) očital ideološkost. A kdo je zmogel (in želel) tedaj ravnati drugače? In kdo bi zmogel (ali želel) ravnati drugače v sodobnih razmerah, če bi šlo za tako usodna vprašanja? Spomnimo se poročanja slovenskega tiska in medijev v času osamosvajanja, ki ga po tonu mirno lahko primerjamo s partizanskim med drugo svetovno vojno.«

Vira:

– Djuro Šmicberger »Partizanska sedma sila (tisk in novnarsvo v NOB), izdala Partizanska knjiga 1988

– Božo Repe: Partizanski tisk – prispevek v zborniku ob razstavi partizanskega tiska; 2004 izdal Mednarodni grafični likovni center Ljubljana in Muzej novejše zgodovine Ljubljana


Komentiraj

Polja označena z * so obvezna