Novinarska solidarnost ali kanibalizem?

V Društvu novinarjev Slovenije smo zelo zaskrbljeni, ker skušajo posamezniki s političnimi in ideološkimi spopadi na truplu nekdaj uspešnega medijskega podjetja Delo Revije odvrniti pozornost od sistemskih problemov slovenske medijske krajine. Brezsramni in brezkompromisni tajkun, ki se občasno ukvarja tudi s politično motiviranimi brezplačniki, je, ob asistenci državne banke in političnega zaledja, ki daleč presega okvire levo – desno, uničil podjetje, številne zaposlene pa pahnil v hude socialne stiske. To so dejstva! In medtem ko desetinam novinarjev grozi, da bodo zaradi tajkunskega lomastenja Mateja Raščana pristali na cesti, se v nekaterih slovenskih medijih, najbolj očitno na multimedijskem portalu javne radiotelevizije, ki bi sicer morala diktirati najvišje standarde profesionalizma in politične nepristranskosti, odvija orkestrirana politizacija primera brez osnovnih elementov solidarnosti. Prepir o tem, kateri politik je bil večkrat na naslovnicah edicij Dela Revij je pri tej zgodbi popolnoma nerazumljiv. Nerazumljiv zato, ker smo sredi cenene (raz)prodaje močnih medijskih blagovnih znamk in na robu prve (in še zdaleč ne zadnje) “gradbene” zgodbe v slovenskih medijih.

MMC-jeva ignoranca poziva DNS in novinarjev Dela Revij upravi NKBM in državi, naj nemudoma preišče očitne kršitve in domnevna kazniva dejanja v tem primeru, kaže na tendenciozno in politično pristransko zamegljevanje bistva problema.

Dejstvo, da je ena od urednic z Dela Revij opozorila na pritiske lastnika, je samo po sebi tragičen odraz stanja, v katerem se je slovensko novinarstvo nevarno približalo murdochovski atmosferi in logiki – ko lastniki, zlizani s političnimi elitami, narekujejo objave v medijih, naročajo promocijske članke ali celo organizirajo medijsko odmevne izbore obrazov in osebnosti leta. Nobenega dvoma ni, da bi o teh anomalijah, če bi se jim novinarstvo želelo resno zoperstaviti, morali spregovoriti nemudoma, povsem neselektivno in celostno. Pritiskov na delo sedme sile je (bilo v preteklosti) veliko, v več medijih. A, četudi bipolarizirani vplivneži z ene ali druge strani vlagajo ogromne napore v “eno resnico”, še zdaleč nimajo le ene barve. Z odlaganjem razkrivanja za novinarstvo uničujočih pritiskov ne prispevamo k razčiščevanju problemov.

V slovenskem novinarstvu ni osnovne enotnosti, s katero bi ščitili verodostojnost medijev, poklica in njegove integritete. Politični spopadi v novinarskih vrstah, poskusi linča in osebnih diskreditacij so odraz kanibalizma, ki je tako nevaren kot pristajanje na politične in kapitalske zahteve po instrumentalizaciji medijev. Novinarje, ki so v preteklosti o pritiskih spregovorili, so velikokrat politično diskvalificirali ali pa so ostali celo brez zaščite in podpore kolegov in kolegic. Logična posledica je spirala molka, v kateri izginjajo številni primeri, ko novinarstvo ni opravilo svojega poslanstva in družbenih funkcij zastopanja javnosti.

Bojimo se, da so Delo Revije le prva domina v (kontroliranem?) procesu popolne preobrazbe slovenske medijske krajine. In bojimo se, da razklano novinarstvo ni sposobno stopiti skupaj niti v najbolj brutalnih primerih. Minimaliziranje tajkunskega mehanizma in plenilskega uničenja medija je odraz popolnega nezavedanja o skrajno resnem položaju slovenskih medijev. Mnogim namreč grozi »raščanizacija« ali pa izčrpanje na druge načine, pri čemer je država s svojimi regulatornimi mehanizmi le nema opazovalka pohoda političnih in kapitalskih gospodarjev za »krasni novi svet medijskih imperijev«.

Če se bomo v novinarstvu še naprej politično spopadali, predalčkali in zmerjali, del zaposlenih v medijih pa bo tiho čakal, dokler jim dobesedno ne odnesejo miz in računalnikov, si bomo, ob sočasnem propadu javnosti in demokracije, lahko voščili le še »lahko noč in srečno«.

UPRAVNI ODBOR DRUŠTVA NOVINARJEV SLOVENIJE

Fotografija Marko Einfalt, http://markoei.wordpress.com/

Komentiraj

Polja označena z * so obvezna