Krajši pregled zgodovine DNS

»Za poslanstvo novinarja so v prvi vrst potrebni srce, socialni čut, smisel za občestvo, izbrano, plemenito mišljenje, oster razum in tenka vest ter kritičnost pa široko obzorje. Z eno besedo cel človek…«

Fran Terseglav, časnikar in urednik orlovskega glasila Mladost (Objavljeno v monografiji Razstava slovenskega novinarstva v Ljubljani 1937).

V začetku je bila beseda…

Prvi nujni pogoji za nastanek stanovske organizacije novinarjev je seveda obstoj medijev v modernem smislu. Kljub temu, da je začetnik slovenskega časnikarstva Valentin Vodnik že leta 1797 začel urejati Lublanske novice in da je naš prvi dnevni časopis Slovenski narod začel izhajati leta 1868 v Mariboru; korenine današnjega Društva novinarjev Slovenije šele segajo v leto 1905, ko je časnikar in novinar Fran Govekar 28. marca sklical ustanovni občni zbor Društva slovenskih književnikov in časnikarjev. Slovenski narodu je 8. aprila 1905 takole zabeležil navedene razloga za ustanovitev organizacije: »Od naroda samega ni pričakovati direktne pomoči, ker narod pomena in važnosti književnikov in časnikarjev večinoma niti ne spoznava. Zato pa so se slovenski književniki in časnikarji sami lotili tega dela in ustanovili so si stanovsko organizacijo, ki zna postati največje koristi ne le za interesirane osebe nego tudi za vse slovenstvo, kajti s to organizacijo bo mogoče ustvariti tiste materialne pogoje, ki so neizogibno potrebni, če naj se razvije naša književnost in naše časnikarstvo, kakor zahteva obča korist.« Tovrstna simbioza novinarjev in književnikov se je vzpostavila zato, ker niti sam poklic novinar – ne na Kranjskem ne v kateri drugi slovenski deželi – takrat še ni bil jasno določen.

Glavni razlog za več kot stoletno zamujanje oblikovanja stanovske organizacije je ta, da je avstrijska monarhična oblasta Vodnikovo razsvetljensko dediščino na področju tiska, ki jo je k nam zanesla francoska revolucija, vztrajno preganjala z absolutističnimi prijemi (cenzura in ukinjanje časopisov). Politične razmere namreč niso bila naklonjene svobodi govora in množičnim medijem, ki bi v obdobju vzpona nacionalizma po Evropi lahko resno ogrozili legitimnost večnacionalne monarhične oblasti na Dunaju, ki sega iz srednjega veka. Če ni medijev, ni novinarjev in, seveda, ni moglo biti niti stanovske organizacije.

Prva pobuda za ustanovitev društva, ki je takrat vključevalo tudi književnike in torej še ni bilo cehovska organizacija, se je zgodila nekoliko prej, leta 1903 ko je na krilih panslavizma v Ljubljani potekal kongres slovanskih novinarjev (Svazu slovanskych novinaru). V zvezo so bila takrat združeni le češki in poljski novinarji. Noben južnoslovanski narod še ni imel novinarske organizacije. Pogoj za vstop v zvezo slovanskih novinarjev je bilo lastno društvo. Ker se slovenski novinarji še leto kasneje niso organizirali, naslednji kongres zveze pa je bil pred vrati, jim je pri tem pomagal takratni ljubljanski župan Ivan Hribar.

Leta 1905 je društvo končno zaživelo. Podpredsednik društva Miroslav Malovrh je v svojem razmisleku, objavljenem v monografiji Razstava slovenskega novinarstva v Ljubljani 1937 o nalogah slovenskih novinarjev in novinarstva razmišljal takole: »Glavna naloga časnikarstva je, obveščati občinstvo o vseh važnejših in zanimivih dogodkih in pojasnjevati pomen teh dogodkov. Časnikarstvo je torej v dvojini zvezi z javnim mnenjem. Na eni strani daje javnemu mnenju izraza in se bori zato, da to mnenje obvelja, na drugi strani pa vpliva na javno mnenje in mu daje dostikrat tudi smer« (Šifrar 2003, 7-9).

Društvo, ki je v nekaj letih svojega obstoja pridobilo ugled med kolegi iz drugih evropskih držav ni preživelo 1. svetovne vojne. Ob razpadu Avstroogrske leta 1918 je štelo samo dva člana, vse druge je vojna vihra odvedla iz Ljubljane. Kljub temu novinarjem na Slovenskem ni bilo treba dolgo čakati na svojo naslednjo cehovsko organizacijo. Z novo državo Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS) in novo ideologijo jugoslovanstva je leta 1919 nastalo tudi novo društvo: Društvo jugoslovanskih novinarjev v Ljubljani. Vanj so vstopili skoraj vsi slovenski novinarji ne glede na svetovni nazor. Leta 1920 je na odboru ljubljanskega društva prvič padla ideja, da bi ustanovili še sindikat novinarjev, a ga društvo ni dočakalo, saj se je ponovno razpustilo.

Razvoj novinarskih organizacij je bil namreč v tem obdobju tesno povezan s političnim dogajanjem v državi. Kljub temu, da so bili v SHS kot enakopravni priznani trije narodi in je nova ustava iz leta 1921 prinesla nominalno svobodo tiska, je uradni Beograd izvajal aktivno politiko unitarizma: poenotenja kulturnih, gospodarskih in upravno-političnih razmer v skupni državi. Takšno politiko ja avtoritarna oblast narekovala tudi civilnodružbenim organizacijam. Društvo jugoslovanskih novinarjev v Ljubljani se je tako 29. marca v Sarajevu združilo z društvi iz Zagreba, Beograda in Sarajeva v enotno stanovsko organizacijo Jugoslovensko novinarsko udruženje (JNU), ki je imelo v Ljubljani svojo sekcijo. Ob tem velja omeniti, da se je slovensko društvo v tem obdobju v stanovskem smislu ukvarjalo predvsem z izboljšanjem socialnega položaja novinarjev, pri čemer mu je leta 1922 uspelo doseči uveljavitev, sicer nepodpisane kolektivne pogodbe med novinarji in časopisnimi podjetji, urejala pa je delovne pogoje in procese v redakcijah (Šifrar 2003, 16).

Podobno smer, torej urejanje socialne varnosti, je društvo zasledovalo tudi na drugih področjih. Za varno starost ob zaključku dela so bili zavarovani po zakonu o pokojninskem zavarovanju zasebnih nameščencev. Ker pa je bil zaradi napornih pogojev dela le redkokateri novinar sposoben 40 vplačevati socialni prispevek, je organizacija uvedla dodatno zavarovanje in za ta namen maja 1933 ustanovila pokojninski (tovariški) sklad.

Tri leta prej (1930) je društvo ustanovilo Novinarsko stavbno in gospodarsko zadrugo Novinarski dom, ki je bila formalno samostojna organizacija. Ob tem je potekaj tudi napor za redefinicijo samega razumevanje novinarstva in novinarjev. Društvo si je polega boljših socialnih razmer prizadevalo tudi za dvig ugleda svojega poklica, ki takrat niti ni bil razumljen kot takšen, temveč kot delo, ki ga opravljajo študenti ali ljudje, ki se na drugih področjih sicer ne morejo uveljaviti.

Prvi preboj na tem področju se je zgodil z oblikovanjem pravilnika ljubljanske sekcije JNU, ki je prvič natančno določil organe društva : obči odbor, odbor, nadzorstvo in razsodišče. Odbor sekcije je v društvo sprejema novinarje, ki so med drugim ustrezali naslednjim kriterijem: z novinarstvom se je moral ukvarjati vsakodnevno, z dovoljenimi kratkimi presledki, a najmanj enkrat na teden; pisati je moral v eni od ključnih rubrik časopisa (politika, gospodarstvo, kultura, dnevna kronika, šport), informirati je moral javnost in vzbujati njeno zanimanje in obravnavati javna vprašanja in imeti do njih stališče (Šifrar 2003, 18-20).

V obdobju med svetovnima vojnama je JNU uspelo doseči prve minimalne zakonske standarde, ki so veljali tudi za ljubljansko sekcijo društva, in novinarje varovali pred zunanjimi pritiski. Novinarska uredba iz leta 1926 je določila odpovedne roke, dopust, na podlagi uredbe pa so novinarji začeli sklepati pogodbe z delodajalci, ki jih večina prej sploh ni imela. Še naprej je bil osrednji del prizadevanja slovenskega dela stanovske organizacije namenjen skrbi za varno starost novinarjev, leta 1933 pa so z donacijami in prispevki ustanovili tudi tovariški sklad s katerim so finančno pomagali brezposelnim novinarjem. Slovenski novinarji so v tistem času med drugim izdelali tudi načrt pokojninskega zavarovanja novinarjev za vso kraljevino.

Ljubljanska sekcija JNU se je ukvarjali tudi z drugimi projekti, ki niso bili neposredno povezani na cehovske naloge. V Ljubljani so želeli postaviti spomenik »blagopokojnemu« kralju Petru I. za njegove zasluge pri osvobajanju Slovencev izpod avstroogrskega jarma. (Šifrar 2003, 34)

Pomemben mejnik pri izgradnji trdnih temeljev društva je leto 1924, ko je zadružnik Anton Kristan dal pobudo za zadrugo Stan in dom, preko katere so z državno in občinsko pomočjo začeli graditi stanovanja. Na Tržaški cesti je zadruga kupila skoraj 2600 kvadratnih metov zemljišča in na njem začela zidati dve veliki zadružni hiši in 17 eno- in dvodružinskih hiš. Novinarji-zadružniki so dobili stanovanja, najemnine pa so bile polovico nižje od tržnih. Leta 1930 so z lastnimi vložki (1000 takratnih dinarjev) ustanovili zadrugo Novinarski dom. Glavni namen zadruge je bil zgraditi reprezentativni Novinarski dom v Ljubljani, ki naj bi postal nevtralno središče za celotno javno novinarsko življenje v katerega so želeli preko odprtega članstva vključiti tudi javne delavce, ki niso bili novinarji (recimo zaposlene v prosveti). To nalogo je društvu uspelo izvesti šele leta 1940, leto dni pred so sile osi okupirala Jugoslavijo.

Ti napori so pokazatelj, da se je društvo v svojih začetkih skoraj izključno ukvarjalo z izboljšanjem materialnega in statusnega položaja novinarjev, torej z nalogami, ki jih je kasneje prevzel novinarski sindikat. V tridesetih letih 20. stoletja pa se je začela funkcija novinarskega društva počasi preobražati in usmerjati k drugim nalogam. Zadruga Novinarski dom je bila recimo tudi založnik, saj je zalagali in izdajala liste, revije ter publicistična in druga literarna dela svojih članov. (Šifrar 2003, 39-40, 43).

Do zmage in naprej

Z začetkom druge svetovne vojne je dejavnost društva načrtno zamrla. Stanovska organizacija je bila obujena proti koncu vojne, ko je naše partizansko gibanje, skupaj z zavezniki, v svojo korist že odločilno prevesilo možnosti za zmago nad nacistično Nemčijo, fašističnima Italijo in Madžarsko ter domačimi kvizlinškimi enotami. Oktobra 1944 je bilo na svobodnem ozemlju v Črnomlju ustanovljeno Slovensko časnikarsko društvo; nova cehovska organizacija novinarjev, ki je neposredni predhodnik današnjega Društva novinarjev Slovenije (sedanje ime je društvo dobilo po dokončni zmagi zaveznikov, 15. julija 1945). V društvo so povabili vse tiste novinarje, ki se s svojim delovanjem med okupacijo niso kompromitirali.

Dejavnost društva je bila po vojni razumljivo usmerjenja predvsem v vnovično postavitev centralne in lokalne organizacije. Kot zanimivost; že septembra 1945 je društvo začelo izdajati humoristični list Pavliha v nakladi 33.000 izvodov. Leta 1948 se je društvo posvetilo tudi izobraževanju novinarjev, saj je časopisnim redakcijam predlagalo, naj težišče vzgoje novinarskega kadra s pomočjo štipendije prenese na novoustanovljeno novinarsko-diplomatsko fakulteto v Beogradu. Pozivalo pa je tudi k ustanovitvi novih dnevnih časopisov, še posebej na Primorskem. Izobraževanje je ostajalo v fokusu društva. Ob tem ni treba posebej omenjati, da so izobraževanja služila tudi ideološki vzgoji novinarjev, ki jo je zahteval novi nedemokratični režim. Društvo je imelo v tistih časih tudi ideološko komisijo. Dodati je treba, da prejšnji režim pri svobodi tiska niti na nekaterih drugih področjih ni bil veliko bolj demokratičen. Leta 1950 je društvo organiziralo posebno enoletno novinarsko šolo za strokovno vzgojo članstva, ukvarjalo pa se je tudi z decentralizacijo svoje dejavnosti izven Ljubljane.

Leta 1951 je društvo vstopilo v Zvezo sindikatov Jugoslavije. Društvo je sindikalne funkcije opravljalo do leta 1955, ko jih je prevzel posebej za to ustanovljeni zvezni sindikat novinarjev.

Leta 1955 so bile prvič podeljene Tomšičeve nagrade, istega leta je bila ustanovljena tudi sekcija za lokalni tisk in sprejet nov statut častnega razsodišča. Že prej so bile ustanovljene druge sekcije, ki so se ukvarjale z izobraževanjem in spremljanjem gospodarskega, zunanjepolitičnega in drugih področij družbenega življenja. S prodajo nepremičnin, ki jih je društvo leta 1946 nasledilo po likvidaciji zadruge Novinarski dom, so bila na volj sredstva za investicijo v nove prostore.

Leta 1961 je društvo začelo z ustanavljanjem aktivov in višjih aktivov, ki so zamenjali nekdanje novinarske podružnice. V tem času se je povečala tudi propagandna dejavnost društva, v kateri so sodelovali posamezni aktivi in redakcije. Ta so služile predvsem popularizaciji tiska, izvajali pa so jo z razstavami, akcijo »Teden tiska« in prirejanje ustnih časopisov po Sloveniji. Leta 1965 je bilo prav Društvo novinarjev Slovenije pobudnik ustanovitve katedre za novinarstvo na takratni FSPN, današnji Fakulteti za družbene vede.

Zadnji pomemben mejnik v zgodovini društva do začetka proces demokratizacije v 1980-ih, je iz leta 1969, ko je društvo podprlo ustanovitev svojih predstavništev v delovnih organizacijah, torej v medijskih podjetjih. Ta so delovala podobno kot sekcije društva in so predhodnice današnjih aktivov.

Viri:

  • Barbara Šifrar, Društvo novinarjev od leta 1905 do leta 1940 (diplomsko delo), Ljubljana, 2003
  • Arhiv Društva novinarjev Slovenije
  • Glavni sekundarni vir za del prispevka, ki se ukvarja z zgodovino društva po drugi svetovni vojni, je gradivo iz arhiva Društva novinarjev Slovenije
  • Arhiv časopisa Delo

 

Komentiraj

Polja označena z * so obvezna