Recimo NE sovražnemu govoru

V zadnjih dneh na naših mejah gledamo prizore, ki jih nismo bili vajeni od balkanskih vojn naprej. Množice moških, žensk, otrok in starejših, oropane človeškega dostojanstva in pravice živeti v svoji domovini, se pogosto z zadnjimi močmi čez morja, reke, travnike, polja in blato prebijajo po poti v lepšo prihodnost. Prihajajo iz držav, ki to danes več niso. Razdejale so jih vojne, z njimi povezani zločini proti človečnosti, medetnični spopadi, vojaški in politični posegi svetovnih sil, ekonomski zlomi ali podnebne spremembe.

Kot prebivalke in prebivalce države, ki je svoj prostor našla na enem najbolj mirnih kotičkov sveta, blizu samega središča Evrope, smo postavljeni pred odgovornost. Soočeni smo z navidezno izbiro. Lahko sicer gledamo stran, se pretvarjamo, da težav ni, iščemo izgovore, zakaj ti ljudje ne bi smeli biti upravičeni do naše pomoči. Njihovo pot lahko prekinemo z ograjo, jih pustimo na nikogaršnji zemlji, na (ne)milost mraza, dežja, blata, lakote in bolezni. Imamo tudi drugo možnost: da pokažemo svoj človeški obraz, da stopimo skupaj in jim – pomagamo. Ne le s hrano, vodo, zdravniško oskrbo, začasnim zatočiščem in prevozom, ampak tudi s tem, da jim vrnemo del dostojanstva, ki so ga bili na tej poti že zdavnaj prisiljeni izgubiti. Da jim pokažemo, da se v Sloveniji, do katere so prišli po poti smrti in strahu, nimajo česa bati. Da želimo, da se bodo Slovenije spomnili kot države, kjer so se spet počutili kot ljudje.

Izbire v resnici nimamo. Čez petnajst ali dvajset let nas bodo naši otroci, ko se bodo učili o do zdaj največji humanitarni katastrofi po drugi svetovni vojni, spraševali, kje smo bili takrat, kaj smo počeli in kako smo pomagali beguncem. Nihče več se ne bo spomnil strahov, stereotipov, panike in neznanja, ki danes hranijo sovraštvo do množice obupancev, tako razraščeno na svetovnem spletu. Vsak od nas bo moral odgovarjati – pred lastno vestjo.

Drži, življenje v Sloveniji ni lahko. Preveč ljudi živi v revščini, še več jih je na njenem robu. Tudi zadnje obdobje gospodarske rasti ni odpravilo visoke brezposelnosti. Mladi v Sloveniji ne vidijo prihodnosti, starejši so nad njo vse bolj razočarani. Številni bi ljudem na naših mejah želeli pomagati, a žal niti sami nimajo dovolj. A vse to ne sme biti razlog, da jih pustimo same. Obup in človeške stiske ne poznajo državljanstva, narodnosti in vere.

In prav zato moramo vsi, ki živimo v tej državi, najprej reči odločen »ne« vsem vrstam sovražnega in nestrpnega govora, ki ustvarja umetne delitve in piha na dušo najbolj primitivnim (ne)človeškim vzgibom. Ker gre za močvirje, iz katerega se rojeva nasilje. Ker je namenjen manipulacijam, političnim in družbenim interesom. Ker je kazanje s prstom na zunanjega, »tujega« sovražnika metoda, s katero so vplivneži v zgodovini odvračali pozornost od lastnih namer in napak. Ker smo ljudje.

Naša skupna dolžnost je, da kot družba ustvarimo prostor ničelne tolerance do nehumanega, fašistoidnega, ksenofobnega in militantnega izražanja.

Komentiraj

Polja označena z * so obvezna