Protest proti zaračunavanju stroškov za posredovanje javnih informacij

Društvo novinarjev Slovenije pred jutrišnjim začetkom 14. redne seje Državnega zbora protestira zoper namero koalicijskih strank, da z dopolnilom k noveli Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (ZDIJZ) posredno prepreči novinarjem, da bi dostopali do dokumentov, katerih razkritje je v javnem interesu. Koalicijske stranke so namreč 8. decembra vložile dopolnilo, po katerem bi lahko državni organi prosilcem za dostop do informacij javnega značaja poleg materialnih stroškov, ki se plačujejo že po trenutnem zakonu, zaračunavali tudi stroške dela.

Delo javnih uslužbencev, ki sodelujejo v pripravi dokumentov ali informacij, v zvezi s katerimi je bila vložena zahteva za dostop, so davkoplačevalci enkrat že plačali, nobene potrebe ni, da bi jih bilo treba plačati še enkrat. ZDIJZ določa zavezance za dostop do informacij javnega značaja in del njihovih javnih nalog je prav tako omogočanje in izvajanje tovrstnih postopkov.

Pravica dostopa do informacij javnega značaja je temeljna človekova pravica, področni zakon pa eden izmed temeljnih za sodobno novinarsko prakso in dejavnost. Preseneča nas namera pregovorne levice, da z navedenim amandmajem dobesedno potepta ustavno pravico do obveščenosti, in sicer na podlagi navadnih insinuacij, da bo tako preprečila zlorabe instituta dostopa do informacij javnega značaja. Zlorabe od sprejema prvega ZDIJZ pred dvanajstimi leti lahko preštejemo na prste ene roke, poleg tega že obstoječi zakon vsebuje zadostno varovalo pred zlorabami.

Novinarska uredništva se v zadnjih letih spopadajo s hudim krčenjem proračunov, odpuščanjem, varčevanjem in podobnimi ukrepi, ki zaznamujejo dejavnost, ki je v krizi. Uzakonitev plačevanja za dostop do informacij javnega značaja za uredništva pa tudi samostojne novinarje – če odmislimo ustavno spornost zaračunavanja stroškov dostopa in diskriminatornost takšne ureditve – pomeni potencialno veliko finančno breme, ki ga večina medijskih hiš v danem finančno-poslovnem kontekstu nikakor ne bo želela sprejeti. Novinarjem bi tako ostala le njihova lastna sredstva, s katerimi pa ne bi mogli kriti vseh stroškov dostopa. S tem bi se zmanjšala sposobnost novinarjev, da opravljajo svoje delo v imenu javnosti in tudi prek zahtev za dostop do informacij javnega značaja odpirajo državno upravo državljanom.

Če bodo poslanci navedeni amandma podprli, bodo s tem korenito posegli tudi na področje medijske svobode. Novinarji, ki poleg nevladnih organizacij največkrat zahtevajo dostop do obsežnih dokumentov ali dokumentacije, prek instituta dostopa do informacij javnega značaja izvajajo svojo temeljno nalogo – nadzor nad centri moči. Če bodo za pravico do takšnega nadzora morali (drago) plačati, bo najvišjo ceno naposled plačala slovenska družba.

Naj na primeru hipotetičnega dostopa do kopij poročil lobirancev, ki so jih ti lani posredovali Komisiji za preprečevanje korupcije, ponazorimo, koliko bi stal dostop, če bi obveljalo dopolnilo koalicijskih strank (po trenutnih cenah). Lani je komisija – zapise lobirancev sicer objavlja na spletu, a šele od uspešne zahteve za dostop do kopij po ZDIJZ – prejela 1118 poročil o stikih z lobisti, navaja njeno poročilo za leto 2014. Poročila so bila praviloma oddana na posebnem obrazcu, ki obsega tri strani; skupaj gre torej za 3354 strani A4 formata.

Predpostavimo, da je prosilec zahteval kopije v elektronski obliki, kar pomeni, da je treba poročila skenirati pa tudi prekriti varovane osebne in druge podatke. Dalje predpostavimo, da je pristojni uslužbenec za pregled in obdelavo potreboval 2 minuti na stran, kar pomeni 6708 minut ali nekaj več kot 111 ur.

Najvišja cena za pretvorbo ene strani dokumenta iz tiskane v elektronsko obliko je po Uredbi o posredovanju informacij javnega značaja 0,08 evra. Stroške dela javnih uslužbencev ni dovoljeno zaračunavati, a kljub temu imajo številni javni organi v svojih stroškovnikih opredeljene tudi cene teh “storitev”. Te se razlikujejo glede na delovno mesto javnega uslužbenca, povprečna urna postavka pa je na enem izmed ministrstev 7,40 evra.

Cena dostopa do poročil lobirancev bi bila torej: 268,32 evra za pretvorbo dokumentov + 821,40 evra za delo javnega uslužbenca = 1089,72 evra.

Za dostop do javnih dokumentov, katerih nastanek so davkoplačevalci že plačali, in za delo javnega uslužbenca, ki mu davkoplačevalci posredno vsak mesec izplačujejo plačo, bi moral torej novinar odšteti več kot tisočaka, oziroma, en bruto mesečni zaslužek honorarnega novinarja.

Koalicijske stranke v imenu medijske svobode, načel enakopravnosti in racionalne porabe davkoplačevalskega denarja pozivamo, da predlagani amandma umaknejo ali pa zanj ne glasujejo.

 

Komentiraj

Polja označena z * so obvezna