Med smrtjo in lakoto: to je moja zgodba o vojni

Vojna v Gazi se je začela 7. oktobra in z njo tudi moje življenjske preizkušnje. Prvič kot novinarka poročam iz vojne. Prej me vojno poročevalstvo ni zanimalo, tudi moja družina je temu nasprotovala, saj so se bali za mojo varnost. Poleg tega so vojne strašne, saj prinašajo smrt in tragedijo. A ta vojna je od samega začetka drugačna, zato sem se odločila, da bom o njej poročala že od prvega dne. Začela se je z intenzivnim, neselektivnim bombardiranjem celotne Gaze. Novice o smrti prijateljev, sorodnikov in sosedov so se kar vrstile. Slišali smo nove zvoke raket, kakršnih ni bilo še nikoli prej. Pogledovali smo v nebo in videli različne vrste plovil. Spraševali smo se, kaj sploh so, in začeli prepoznavati »kvadrokopterje«, tiste male letalnike, ki oddajajo grozovite zvoke ter streljajo na civiliste ali odmetavajo strah vzbujajoče bombe.

Zgodbe so bile težke, vendar nisem odnehala. Izpadi interneta in komunikacij so bili naporni. Kot novinarka za svoje delo potrebujem komunikacijske kanale in komunikacija s svetom je ključna za pošiljanje mojih zgodb. A pri tem sem se srečevala z velikimi ovirami. Iskala sem vsakršno možnost, da dobim dostop do interneta. Novembra leta 2023 sem za Al Jazeero pripravljala spletni dokumentarec, prav takrat pa je izraelska vojska prekinila dostop do interneta in komunikacij v Gazi. Film En dan v Gazi (One Day in Gaza) prikazuje deset različnih oseb iz Gaze, ki dokumentirajo svoje vsakdanje življenje med vojno. Ker so mi sami pošiljali gradivo, sem morala ostati v stiku z njimi, da sem lahko nadaljevala delo in film zmontirala. Z velikimi težavami sem ga končala, danes pa velja za priznan dokumentarni film, saj je prejel več priznanj, tudi nagrado Edwarda R. Murrowa in Peabodyjevo nagrado. Prekinitve komunikacij niso bile enkratni dogodek in še vedno trajajo, saj Izrael še naprej namerno bombardira infrastrukturo v Gazi. Novinarji pri svojem delu nujno potrebujemo splet, svoje delo poskušamo opraviti hitro, a na poti nam vedno znova stojijo ovire. Avgusta so v moji soseski Al-Fukhari vzhodno od Han Junisa prekinili dostop do interneta, jaz pa sem morala nadaljevati delo pri novem dokumentarcu o vojnih sirotah. Na začetku tistega meseca sem bila prisiljena splezati v zgornje nadstropje, da bi ponoči ujela nekaj mobilnega signala. Nenadoma je v bližini moje hiše eksplodirala ogromna raketa, zaradi česar sem imela po vsem telesu modrice. Zdravniške pomoči nisem prejela, saj v bolnišnicah ni bilo mogoče dobiti oskrbe. Bolečine čutim še danes. Za opravljanje svojega dela smo pripravljeni žrtvovati ogromno.

Nenehno bombardiranje vseh območij nas straši, ker ne vemo, ali smo na varnem ali ne. Namerno ciljanje novinarjev povzroča skrbi našim družinam in ovira naše delo. Delamo brez zaščite. Ne vemo, ali se bomo vrnili domov ali ne, in to je težek občutek, a naše delo nosi posebno odgovornost in zgodbe je treba ponesti v svet. Gaza je tarča hudega obleganja. Na terenu ni nobenega tujega novinarja, ki bi poročal o dogajanju. Novinarji v Gazi smo zato prevzeli odgovornost, da širimo zgodbe in poročamo o dogodkih, da svet ne bi prezrl Gaze, čeprav nas prevzema obup, ker vojna traja že več kot leto in devet mesecev, pa se žal še ni končala.

Od začetka vojne pišem zgodbe o ljudeh, ki sem jih izgubila, tudi o svojih učencih. Kot učiteljico naravoslovja me je vojna močno prizadela. Izgubila sem stik s svojimi učenci, ne vem, kje so. Vojna nas je ločila. Izvedela sem, da jih je bilo šest ubitih v bombardiranju. Vsak od njih je imel svojo zgodbo. Ta izguba me razjeda. Umrli so tudi moji sodelavci na šoli. Veliko sem razmišljala o svojem delu na šoli Rosary Sisters v Gazi, kjer sem že pet let. Pred vojno so bili moji delovni dnevi čudoviti. Nikoli nisem bila odsotna. Z učenci sem stkala močne vezi, bila sem jim prijateljica in mati. Na žalost nas je vojna vse presenetila. Od začetka spopadov mislim na vrnitev v šolo in na srečanje z učenci, a izgubili smo jih veliko, in ne vem, kakšno bo življenje brez njih po koncu vojne.

Med vojno sem poskušala nadaljevati poučevanje, da bi pomagala otrokom, a me je močno pretreslo, kar se je zgodilo z njimi. Prevzemanje odgovornosti jih je oropalo otroštva. Njihov dan se začne z iskanjem hrane, vode in lesa za kurjenje. Lakota vpliva tudi na njihovo zbranost pri učenju. Med več urami so mi otroci pripovedovali o svojem trpljenju med vojno. Težko so razumeli snov, a bila sem potrpežljiva. Sem zelo prijazna in sočutna do njih, ker svoje učiteljsko delo obožujem. Pogrešam stanje pred tablo v razredu, ko so učenci na svojih mestih. Najprej malo poklepetamo, nato razložim snov in uro zaključimo z zanimivo dejavnostjo. Pogrešam sedenje v laboratoriju in njihove vsakodnevne obiske, ko pridejo, kot da se ves dan nismo videli. Pogrešam izlete in dneve dejavnosti, ki so nas povezovali. Bila je lepa šola in tam smo preživeli lepe in varne dni. Vse to zelo pogrešam.

Vsi ti trenutki so naporni in zelo kruti, tako kot trpljenje zaradi nenehnega razseljevanja. Že trikrat prej sem morala zapustiti svoj dom v Al Fakhariju, a tokrat je najtežje. Zdaj že dva meseca in pol živim v hiši svoje tete v begunskem taborišču Han Junis na zahodu mesta, kjer je na tisoče izčrpanih in lačnih ljudi. Vojna me je prisilila, da sem pobegnila daleč stran od svojega doma, ki mi je predstavljal upanje in stabilnost. Zdaj ne vem, kaj je z njim. Vsak dan mislim nanj, prikazuje se mi v sanjah. Ko sem budna, si predstavljam, da sem doma, in se spominjam vsakodnevne rutine. Moja duša je navezana nanj: odkar sem se bila prisiljena izseliti, me preveva globoka žalost, ki mi para srce. Razseljenost pomeni negotovost, bedo in izčrpavajoče iskanje osnovnih življenjskih stvari.

Izraelska vojska nas sili, da se prilagodimo in sprejmemo idejo razseljenosti, a je sama nisem nikoli sprejela. Vsako sekundo čakam novice o pogajanjih, morda bodo prinesle iskrico upanja, da se bom vrnila domov. Kakšna vojna prisili človeka, da zapusti svoj dom in spi v okolju, ki mu ni domače? Že sedemdeset dni ne spim več tam. Od začetka vojne se ne počutim varno. Iščem trenutek miru, a ga žal v Gazi v senci vojne ne najdem.

Pred približno dvema mesecema se je začela močno stopnjevati lakota. To so izjemno težki in grozljivi dnevi. Občutek lakote je ponižanje človekovega dostojanstva, dostop do hrane je najbolj osnovna človekova pravica. Dnevni obroki so se zmanjšali s treh na enega, pa še ta ni nasiten. Primanjkuje nam osnovnih živil. Pogosto se počutim omotično, težave imam z ravnotežjem. Zelo sem utrujena, težko se zberem. Lakota vpliva tudi na moje delo. Ne morem več pisati. Ne razmišljam več o videoprispevkih. Pogosto imam občutek, da se mi bo zmešalo. Želim si nekaj sladkega, a žal ne najdem ničesar. Moja mama je morala na nujno operacijo hrbtenice in zdaj je v fazi okrevanja. Žal pa ni hrane, ki bi ji pomagala, ni hrane, ki bi celila njene rane. Pri hoji se opira na nas, saj jo je strah, da bo zaradi izčrpanosti in lakote padla.

Nikoli si nisem mislila, da bom kdaj v življenju izkusila tako hudo lakoto. Zvok otrok, ki okoli mene jokajo od lakote, je predirljiv. Matere se dušijo v solzah, ker otrokom ne morejo dati hrane. V medijih prikazujejo, da obstajajo ameriški centri za razdeljevanje pomoči in da v Gazo vstopajo tovornjaki, a resničnost je povsem drugačna. Živimo v skrajnem kaosu, ki ga lahko ustavi le konec vojne in vrnitev v normalno življenje.

Od začetka napadov razmišljamo o tem, da bi pobegnili pred to krivično vojno. S tem smo odlašali zaradi moje sestre, ki ima dva otroka in noče oditi. Drugi razlog pa je bil dom, ki smo ga zgradili z veliko truda in končali le tri mesece pred vojno. A aprila lani nas je mama prosila, naj odpotujemo, saj se je njeno zdravje poslabšalo in je želela na zdravljenje. Za potovanje smo se prijavili še isti mesec in imeli smo datum odhoda iz Gaze: 7. maja lani. Prav tisti dan je izraelska vojska zavzela mejni prehod Rafa in celotno mesto. Prisiljeni smo bili ostati v Gazi in preživeti najhujše dneve: kruto razselitev in nepravično lakoto, zaradi katere se bojimo, da bomo koga izgubili. To je krivična vojna, težka in kruta preizkušnja. Če preživim, bom o njej govorila še naprej, dokler svet ne bo prepričan, da vojne niso rešitev, temveč krivica in zatiranje ljudi. Upam, da bo vojne konec, da bom preživela s svojo družino in da se bo življenje vrnilo v običajne tirnice, a ob vsem tem uničenju in nepopisni izgubi nisem prepričana, da se bo to res zgodilo.

Prevod v slovenščino: Sebastijan Razboršek Maček

V okviru prizadevanj za podporo in zaščito novinarskih kolegov v Gazi smo v Društvu novinarjev Slovenije (DNS) vzpostavili tesno sodelovanje s palestinsko novinarko Ruwaido Amer, ki smo ji podelili izredni status članice društva. Z objavo njenega prvega članka na spletni strani DNS želimo okrepiti zavest o razmerah, v katerih novinarji opravljajo svoje delo, in prispevati k njihovi zaščiti ter omogočanju prostora za verodostojno poročanje.

Podprite delo Ruwaide Amer

V sodelovanju z Amnesty International Slovenije smo odprli sklic, namenjen izključno podpori Ruwaide Amer, ki ji bo omogočala, da svoje delo opravlja še naprej. Sredstva bodo namenjena:

• nujni osebni podpori za preživetje,
• omogočanju nadaljnjega poročanja iz Gaze, tudi v sodelovanju z DNS,
• dostopu do osnovnih orodij za delo (povezava, prenosna oprema, osnovna logistika).

Dostop do preverjenih informacij iz Gaze je ključen za razumevanje razmer na območju ter oblikovanje ustreznega odziva mednarodne skupnosti. Ob prepovedi vstopa tujim poročevalcem v enklavo, ostajajo tamkajšnji novinarji edini vir informacij o vojnih grozotah, ki jih izraelska oblast cilja z namenom utišanja, prikrivanja dogodkov in nadzora nad informacijami, ki naj dosežejo mednarodno javnost. Verodostojno poročanje s terena pa je  je mogoče le, če imajo novinarji osnovne pogoje za delo in preživetje.

Podatki za nakazilo

Prejemnik: Društvo Amnesty International Slovenije, Dunajska c. 5, 1000 Ljubljana

IBAN: SI56 1010 0005 1940 973

Sklic: 00 1538

Namen: Podpora Ruwaidi Amer

Koda namena: CHAR