Zgodovina društva

Društvo novinarjev Slovenije je bilo ustanovljeno 28. marca 1905, ko je bil sklican ustanovni občni zbor Društva slovenskih književnikov in časnikarjev – oziroma kot Slovensko časnikarsko društvo 22. oktobra 1944 na ustanovnem občnem zboru v Črnomlju (kar določa statut DNS).Drugi del tega uvoda iz statuta DNS (ki je bil resda temeljito dopolnjen 1992) izvira še iz časov, ko je veljalo prepričanje, da se je v naši družbi vse začelo z NOB in osvoboditvijo. S to pripombo nikakor ne izničujemo dejanja naših predhodnikov, ki so se v vojni vihri postavili na pravo (zavezniško) stran. Nanje in na ustanovni zbor nas spominja velika fotografija na eni od sten v društvenih prostorih na Wolfovi 8. Ta dokument časa kljub vsem družbenim spremembam ni preveč obledel in nikomur ne pride na misel, da bi fotografijo snel. Karkoli si mislimo o načinu, kako so naši vrli kolegi »služili ljudstvu« in kako so se morali uklanjati partiji in pri tem marsikaj zamolčati, vsekakor ostaja njihova podoba bolj svetla, kot nam jo ponuja listanje po uradnih glasilih v takratni Ljubljanski pokrajini. Da pa naše korenine nikakor ne segajo zgolj do leta 1944, je razvidno že iz dejstva, da je bila v Ljubljani leta 1937 razstava slovenskega novinarstva, ki so jo pripravili ob 30-letnici (!) stanovske organizacije in 140-letnici Vodnikovih Lublanskih novic. Morda bi lahko segli v preteklost še dlje, toda prepustimo stroki razglabljanja o tem, ali je bil v 16. stoletju naš prvi novičar Primož Trubar s svojimi Newe Zeitungen ali bi morali upoštevati nekaj let starejše Turške glase ali celo brižinske spomenike iz 15. stoletja. Za zdaj naj ostane v veljavi, da je bil začetnik slovenskega časnikarstva Valentin Vodnik, ki je leta 1797 začel urejati Lublanske novice, in da je bil naš prvi dnevnik Slovenski narod, ki je leta 1868 začel izhajati v Mariboru. Za slovenske razmere je značilno, da so se naši predhodniki lotili stanovske organiziranosti po dveh tirih: leta 1904 je urednik Slovenca Ivan Štefe ustanovil Slovensko časnikarsko društvo, ki pa je menda ostalo samo na papirju. Tako bi lahko kot naš začetek označili 28. marec 1905, ko je Fran Govekar sklical ustanovni občni zbor Društva slovenskih književnikov in časnikarjev. Za prvega predsednika so izvolili dr. Frana Zbašnika, pisatelja in urednika Ljubljanskega zvona, kolektivno pa so se včlanili v Svaz slovanských novinaru. Leta 1909 so se preosnovali in preimenovali v Društvo slovenskih časnikarjev, ki so ga leta 1919 ukinili in hkrati ustanovili Društvo jugoslovanskih novinarjev v Ljubljani, to pa se je leta 1921 preoblikovalo v sekcijo Jugoslovanskega novinarskega udruženja. Po vojni se je ime društva nekajkrat spreminjalo zaradi polemike o poimenovanju (novinarjev/časnikarjev). Čeprav je ves čas delovalo v okviru jugoslovanskega združenja novinarjev, je ohranilo samostojnost.

Branko Maksimovič (dodatki R.K.)

Vsi prvi možje in dve dami

2015– Petra Lesjak Tušek
2011–2015 Matija Stepišnik
2001–2011 Grega Repovž
1997–2001 Branko Maksimovič
1992–1997 Marjan Sedmak
1992 (6 mes) v. d. Mirko Munda
1990–1992 Andrej Poznič
1986–1990 Boris Bergant
1984–1986 Slavko Fras
1982–1984 Jak Koprivc
1980–1982 Kristina Lovrenčič
1977–1980 Božo Kovač
1975–1977 Marjan Javornik
1971–1975 Slavko Breznik
1967–1971 Milan Pogačnik
1965–1967 Franc Šetinc
1962–1965 Dušan Fortič
1960–1962 Dušan Benko
1958–1960 Ivo Tavčar
1956–1958 Branko Babič
1955–1956 Tomo Brejc
1954–1955 Stane Škrabar
1953–1954 Egon Tomc
1952–1953 Rudi Janhuba
1950–1952 Cene Kranjc
1949–1950 Sergej Vošnjak
1948–1949 Ivo Tavčar
1946–1948 Lev Modic
1944–1946 Ivan Potrč