(POGLED) Gaza, nekropolitika in pravica do naracije

Do julija 2025 je Odbor za zaščito novinarjev v Gazi zabeležil 232 ubitih novinarjev – skoraj vsi so Palestinci. Številka še naprej narašča. Organizacija Novinarji brez meja navaja, da izraelska vojska palestinske novinarje sistematično spreminja v tarče, uporablja lažne obtožbe, da so bili teroristi, povezani s Hamasom, in tako legitimira njihove poboje. Poročilo Inštituta Watson z Univerze Brown ugotavlja, da je vojna v Gazi od 7. oktobra 2023 zahtevala več novinarskih življenj kot skupaj ameriška državljanska vojna, prva in druga svetovna vojna, korejska in vietnamska vojna, vojne v Jugoslaviji ter afganistanska vojna po 11. septembru. Leta 2023 so Palestinci predstavljali skoraj tri četrtine vseh ubitih novinarjev na svetu. To ni stranski učinek vojne, temveč premišljena strategija: utišati priče in poročevalce, ki razkrivajo zločine.

Gre za strategijo, ki smo jo že videli – med drugim leta 1982 ob izraelski invaziji na Libanon. Mednarodna komisija pravnikov pod vodstvom nobelovca Seana MacBrida, po katerem je poimenovano znamenito poročilo Mnogi glasovi, en svet (Many Voices, One World) – t. i. MacBridovo poročilo, ki zagovarja enakopravnost v komunikacijskih procesih in pluralnost glasov v globalnem komuniciranju – je takrat potrdila izraelsko odgovornost za pokol palestinskih beguncev v taboriščih Sabri in Šatili. Dokumentirala je nediskriminatorne napade na civiliste, sistematično bombardiranje mest, vasi, šol, bolnišnic in drugih civilnih objektov, uporabo prepovedanega orožja in metod, ki povzročajo nesorazmerno trpljenje civilnega prebivalstva, prisilno deportacijo in razselitev. Komisija se je v svojih ugotovitvah pogosto opirala ravno na poročila in fotografije novinarjev, ki so bili na terenu – velikokrat kot prvi neodvisni opazovalci. Tam, kjer novinarjev ni bilo, so bile kršitve manj vidne in slabše dokumentirane.

Palestinsko-ameriški teoretik Edward Said je dve leti pozneje, leta 1984, v eseju Dovoljenje za naracijo (Permission to Narrate) pozdravil ugotovitve komisije, a zavrnil optimistično domnevo MacBrida, da “dejstva govorijo sama zase”. Poudaril je, da dejstva potrebujejo naracijo – pripovedni okvir, ki določa, da je resnica prepoznana in ohranjena. V primeru Palestine so mednarodni mediji kolonialistično pristranski, je ugotavljal Said: proizraelski okvir briše zgodovinske vzroke, zmanjšuje vidnost nasilja in normalizira represijo. Palestinska dejstva krožijo brez političnega in zgodovinskega konteksta ali pa so vpeta v izraelski narativ, ki jih nevtralizira. Današnje prevladujoče poročanje o genocidu v Gazi ta vzorec le ponavlja. Potrebna je torej naracija, ki dejstva vključi v širšo politično in kulturno logiko, da jih lahko javnost absorbira in razume. In pri tem imajo novinarji, še posebej lokalni, ključno vlogo v naracijah, ki pojasnjujejo izgnanstvo Palestincev in boj za samoodločbo.

Uboje novinarjev lahko razumemo kot nekropolitiko, o kateri je pisal kamerunski filozof in politični teoretik Achille Mbembe. Nekropolitika označuje oblast nad življenjem in smrtjo – despotski suveren ima moč odločati, “kdo naj živi in kdo mora umreti” – in obenem določa pogoje smrti. Ima oblast nad življenjem in smrtjo in tudi oblast nad pogoji, v katerih ljudje umirajo, in nad tem, katere smrti štejejo. Mbembejev pojem nekropolitike presega fizično likvidacijo; zajema celovito infrastrukturo smrti – od sistematičnega uničenja pogojev za življenje do nadzora nad tem, kdo lahko priča o nasilju. V Gazi se ta politika uresničuje ne le v množičnih pobojih civilistov, temveč tudi v pobojih novinarjev, ki zločine dokumentirajo. Uboj novinarjev je oblika nekropolitike: uničenje prič in nosilcev pripovedi, ki bi lahko ustvarili arhiv zločinov. Z odstranitvijo teh glasov se briše možnost, da bi dogodki dobili legitimno mesto v zgodovinskem spominu.

Utišanje se izvaja s prepoznavnimi sredstvi: poboji novinarjev, uničenje medijske infrastrukture, razstrelitev pisarn, prekinitev dostopa do interneta in elektrike, zaprtje meja za tuje dopisnike. Lani je Izrael postal tretja največja zaporniška država za novinarje na svetu, za Kitajsko in Mjanmarom, navaja organizacija Novinarji brez meja. Paradoks teh zločinskih praks je, da povečujejo pomen palestinskih novinarjev kot primarnih prič in pripovedovalcev. Ti so hkrati subjekti in žrtve vojne – poročajo iz obleganih mest, beležijo poboje, napade na civilno infrastrukturo, lakoto, množična grobišča in vsakodnevno razčlovečenje. Njihovo delo presega golo beleženje številk: ponujajo kontekst, ki razkriva, da se vojna ni začela 7. oktobra 2023, temveč je del desetletij trajajoče okupacije in apartheida.