Nagobčnik psa čuvaja

Ko sta pred časom društvo novinarjev in sindikat organizirala javno tribuno o v nekaterih medijskih hišah dobesedno suženjskem položaju zlasti mladih novinarjev, ki niso v rednem delovnem razmerju, so se udeleženci čudili. Kako je mogoče, da mediji neprestano razkrivajo primere gospodarskega kriminala, pozivajo k pravu in pravičnosti, zelo redko pa poročajo o tem, kaj se dogaja z njimi samimi? Tako je izzvenel tudi neformalni sklep: zdaj je čas za skupno akcijo in za solidarnost. Novinarji morajo stopiti skupaj in izkoristiti svojo veliko družbeno moč.

Zunanji opazovalci in javnost težko razumejo, zakaj so prav novinarji, ko gre za njihov lastni položaj, tako šibki, pasivni in neenotni. Zakaj »psi čuvaji« družbe, ki lahko dosežejo padec ministra ali vlade, ne dvignejo glasu, ko se dogaja krivica njihovim kolegom v drugem mediju ali celo v lastni hiši? V resnici ni čisto tako; v dveh zadnjih desetletjih so bile uspešne novinarske akcije, ki so opozorile javnost, da so tudi mediji, ko gre za razporejanje lastnine in apetite politike, del slovenske tranzicijske »zgodbe o neuspehu«. A so bile redke. VEČ