Zgodovina društva
Društvo novinarjev Slovenije je bilo ustanovljeno 28. marca 1905, ko je bil sklican ustanovni občni zbor Društva slovenskih književnikov in časnikarjev – oziroma kot Slovensko časnikarsko društvo 22. oktobra 1944 na ustanovnem občnem zboru v Črnomlju (kar določa statut DNS).Drugi del tega uvoda iz statuta DNS (ki je bil resda temeljito dopolnjen 1992) izvira še iz časov, ko je veljalo prepričanje, da se je v naši družbi vse začelo z NOB in osvoboditvijo. S to pripombo nikakor ne izničujemo dejanja naših predhodnikov, ki so se v vojni vihri postavili na pravo (zavezniško) stran. Nanje in na ustanovni zbor nas spominja velika fotografija na eni od sten v društvenih prostorih na Wolfovi 8. Ta dokument časa kljub vsem družbenim spremembam ni preveč obledel in nikomur ne pride na misel, da bi fotografijo snel. Karkoli si mislimo o načinu, kako so naši vrli kolegi »služili ljudstvu« in kako so se morali uklanjati partiji in pri tem marsikaj zamolčati, vsekakor ostaja njihova podoba bolj svetla, kot nam jo ponuja listanje po uradnih glasilih v takratni Ljubljanski pokrajini. Da pa naše korenine nikakor ne segajo zgolj do leta 1944, je razvidno že iz dejstva, da je bila v Ljubljani leta 1937 razstava slovenskega novinarstva, ki so jo pripravili ob 30-letnici (!) stanovske organizacije in 140-letnici Vodnikovih Lublanskih novic. Morda bi lahko segli v preteklost še dlje, toda prepustimo stroki razglabljanja o tem, ali je bil v 16. stoletju naš prvi novičar Primož Trubar s svojimi Newe Zeitungen ali bi morali upoštevati nekaj let starejše Turške glase ali celo brižinske spomenike iz 15. stoletja. Za zdaj naj ostane v veljavi, da je bil začetnik slovenskega časnikarstva Valentin Vodnik, ki je leta 1797 začel urejati Lublanske novice, in da je bil naš prvi dnevnik Slovenski narod, ki je leta 1868 začel izhajati v Mariboru. Za slovenske razmere je značilno, da so se naši predhodniki lotili stanovske organiziranosti po dveh tirih: leta 1904 je urednik Slovenca Ivan Štefe ustanovil Slovensko časnikarsko društvo, ki pa je menda ostalo samo na papirju. Tako bi lahko kot naš začetek označili 28. marec 1905, ko je Fran Govekar sklical ustanovni občni zbor Društva slovenskih književnikov in časnikarjev. Za prvega predsednika so izvolili dr. Frana Zbašnika, pisatelja in urednika Ljubljanskega zvona, kolektivno pa so se včlanili v Svaz slovanských novinaru. Leta 1909 so se preosnovali in preimenovali v Društvo slovenskih časnikarjev, ki so ga leta 1919 ukinili in hkrati ustanovili Društvo jugoslovanskih novinarjev v Ljubljani, to pa se je leta 1921 preoblikovalo v sekcijo Jugoslovanskega novinarskega udruženja. Po vojni se je ime društva nekajkrat spreminjalo zaradi polemike o poimenovanju (novinarjev/časnikarjev). Čeprav je ves čas delovalo v okviru jugoslovanskega združenja novinarjev, je ohranilo samostojnost.
Branko Maksimovič (dodatki R.K.)
Vsi prvi možje in dve dami
2023– | Gašper Andrinek |
2015–2023 | Petra Lesjak Tušek |
2011–2015 | Matija Stepišnik |
2001–2011 | Grega Repovž |
1997–2001 | Branko Maksimovič |
1992–1997 | Marjan Sedmak |
1992 (6 mes) | v. d. Mirko Munda |
1990–1992 | Andrej Poznič |
1986–1990 | Boris Bergant |
1984–1986 | Slavko Fras |
1982–1984 | Jak Koprivc |
1980–1982 | Kristina Lovrenčič |
1977–1980 | Božo Kovač |
1975–1977 | Marjan Javornik |
1971–1975 | Slavko Beznik |
1967–1971 | Milan Pogačnik |
1965–1967 | Franc Šetinc |
1962–1965 | Dušan Fortič |
1960–1962 | Dušan Benko |
1958–1960 | Ivo Tavčar |
1956–1958 | Branko Babič |
1955–1956 | Tomo Brejc |
1954–1955 | Stane Škrabar Braškar |
1953–1954 | Egon Tomc |
1952–1953 | Rudi Janhuba |
1950–1952 | Cene Kranjc |
1949–1950 | Sergej Vošnjak |
1948–1949 | Ivo Tavčar |
1946–1948 | Lev Modic |
1944–1946 | Ivan Potrč |