Kako s terena z dobro fotografijo?

Lastniki medijev pravijo, da denarja za fotoreporterje ni. Kamere pametnih telefonov so iz leta v leto zmogljivejše in v žepu ima tak telefon že skoraj vsak novinar. Tako lahko pričakujemo, da se bo skoraj vsak novinar enkrat soočil z nalogo, da gre na teren in brez profesionalne opreme posname fotografije. Kako v taki situaciji ustvariti čim boljši rezultat?

O tem je v prvem delu teoretsko, v drugem pa na podlagi primerov, ki smo jih udeleženci ustvarili na terenu, učil in svetoval fotoreporter, novinar in dokumentarni fotograf Luka Dakskobler. Povedal je, da imajo telefoni seveda veliko omejitev. Prav tako je skoraj nemogoče, da nekdo, ki mora hkrati opravljati novinarsko in fotografsko delo, oboje opravi enako kakovostno.

“V tujini se zavedajo, da novinar ne more biti hkrati še fotograf, ker bo vedno nekaj trpelo. Ko sem začel sodelovati z National Geograpic, in so prvo zgodbo, pri kateri sem bil podpisan kot avtor besedila in fotografije, poslali v pregled v Washington, so rekli, da to pa ne bo šlo, če je to napaka.”

Luka Dakskobler, ki je po izobrazbi novinar in anglist, a že od leta 1995 deluje predvsem kot fotoreporter, sam na terenu prvo poskrbi za fotografije, ko je z njimi zadovoljen, pa se posveti intervjujem in drugemu. “Rečejo ti, naredi na hitro en ‘škljoc’, a dobrega ‘škljoca’ se ne naredi na hitro. Zanj lahko čakam tudi po več ur,” je povedal.

Predpostavimo, da to berete, ker uredniki od vas pričakujejo, da boste poleg novinarskega dela s telefonom “na hitro naredil naredili še en ‘škljoc'”. Ste pod stresom. Veste, da je fotografija eden od pomembnih faktorjev, ki odločajo, ali se prispevek bere ali ne. Kot je frustracijo izrazila ena od obiskovalk delavnice, vam najverjetneje poleg vsega niso še ničesar razložili o osnovah fotografije. Kaj lahko storite?

1. Zavedajte se, da vaše fotografije brez znanja, izkušenj, opreme in časa, skoraj zagotovo ne bodo primerljive s profesionalnimi.

2. Izogibajte se pokončnih fotografij. Kot se je izkazalo v primeru, ko smo udeleženci delavnice odšli na teren, pri fotografiranju s telefonom ‘iz navade’ fotografiramo pokončno.
Pokončno fotografiranje seveda ni prepovedano, sploh če je pokončen tudi naš motiv (stolpnica, kip…), a se mediji večinoma poslužujejo ležečih formatov fotografij, saj jih je lažje umestiti v prispevek. Kot je razložil Dakskobler, je v ležečo fotografijo tudi lažje spraviti več informacij, kar je pri novinarski fotografiji zaželeno.

3. Pazite na robove! Zelo nezaželeno je, da je na robu fotografije samo pol osebe, samo majhen delček stavbe ali pa, da iz kota na primer gleda del noge. A se je tega težko držati, sploh ko fotografiramo na dogodkih, kjer je veliko premikajočih se ljudi. Dakskobler pri tem svetuje objektom prilagojeno kadriranje in čakanje, da se nezaželeni subjekti premaknejo iz kadra.

4. Izogibajte se nepotrebni praznini na robovih. Pri novinarski fotografiji največkrat težimo k informativnosti. Če je informativen del fotografije – pogled med dvema osebama na zgornji polovici fotografije, na spodnji polovici pa so prazna tla, ki ne sporočajo nič, bo verjetno najbolje, da fotografijo obrežemo, oziroma, da se že v osnovi izognemo takim fotografijam. Toda …

5. Ne bojte se praznine. Pustite človeku dihati. Seveda praznina na fotografiji ni vedno slaba. Sploh kadar je na njej oseba, ki gleda v določeno smer, je zaželeno, da je v smeri njenega pogleda praznina.

V nasprotnem primeru bo gledalec fotografije občutil tesnobo. To sicer ni nujno slabo, a najpogosteje to ni namen, zaradi katerega so nam naročili, naj na hitro ‘škljocnemo’. Če je naš namen na primer prikazati majhnost človeka, pa je praznina celo zaželena. Tudi na robovih fotografije.

6. Ko fotografirate subjekt na močni svetlobi, ga postavite na rob sence na asfaltu ali v senci obrnjenega proti beli steni. Na ta način se boste izognil popačenju njegovega obraza zaradi senc, ki bi zaradi kota svetlobe padale na njegov obraz, hkrati pa ohranite informacijo o sončnem dnevu. Od bele stene oziroma asfalta se svetloba lepo odbija.

7. Igrajte se s perspektivo. Čeprav radi fotografiramo z udobne, običajne perspektive, ne smemo zakrkniti v njej. Ko fotografirate kak množičen dogodek, kot so tekme, maratoni ali protesti, ali ko želite širšo perspektivo, poiščite streho ali balkon in fotografirajte s ptičje perspektive. Če po tleh ležijo protestniki, se še vi uležite. Če fotografirate najvišjega človeka na svetu, ga slikajte s svoje perspektive, četudi bo diagonala kamere obrnjena precej navzgor. Toda …

8. Zavedajte se, kaj lahko sporočate skozi perspektivo in kako bodo to videli drugi. Ko portretirate osebo, je najbolj pogosto in najbolj nevtralno, da jo fotografirate z višine oči. S te perspektive bodo gledalci najlažje vzpostavili vez z njo.

To pomeni, da boste pri fotografiranju otrok ali živali pokleknili ali se celo ulegli. Če nekoga fotografirate od zgoraj, lahko kot novinar izpadete, da ste nad njim, vzvišen. Gledalec fotografije bo portretiranca videl kot nemočnega in podrejenega, hkrati pa bo morda zaradi take perspektive do portretiranca zavzel zaščitniški odnos.

Nasprotno, če osebo fotografirate od spodaj, ga naredite mogočnega, vzvišenega, večvrednega.

9. Fotografija naj nastaja v glavi. Ves čas razmišljajte, kaj želite s fotografijo sporočiti. Želite orisati dogajanje? Želite vzbuditi čustva? Želite samo s fotografijo povedati zgodbo? Odločitve o perspektivi, kompoziciji in bližini med objektivom in subjektom, morajo temeljiti na premisleku o novinarjevem namenu in o vsebini.

10. Kaj če ljudje nočejo, da jih fotografiram? Potem fotografijo izbrišite. Luka Dakskobler svetuje, da ob dogodkih fotografirate predvsem izven uradnih foto priložnosti, in preden vprašate. Samo na ta način bodo namreč ljudje pristni v početju, ki ga želite prikazati. Seveda jih, ko vas opazijo, pozdravite, če je treba, se predstavite in povejte, kaj in zakaj počnete, ter jih prosite za dovoljenje.