Poročilo o treh letih dela medresorske delovne skupine za boj proti trgovini z ljudmi

Jurij Popov, predstavnik DNS v medresorski delovni skupini za boj proti trgovini z ljudmi

Veliko, a hkrati malo

Zgodovina organiziranega boja proti trgovini z ljudmi v Evropi in svetu sega več kot desetletje nazaj. Lahko bi jo povezali s sprejemom prve svetovne konvencije o boju proti suženjstvu na začetku prejšnjega stoletja, vendar to za potrebe tega pisanja ne bi bilo primerno, ker je boj, o katerem govorim, dobil nov zagon po padcu berlinskega zidu in predvsem po izbruhu za človeka skrajno ponižujočih dogajanj, ki so ta dogodek spremljale. Razpad socialističnega sistema je namreč razkril vso bedo gospodarskih razmer v državah nekdanjega socialističnega bloka, ki je ljudi pahnila v razmere, v katerih mnogi ne izbirajo sredstev za zagotavljanje preživetja. Dogajati se začelo celo nasprotno. Takšen način zagotavljanja preživetja je postal modus vivendi, ki so ga in ga še zmeraj potiho spodbujajo in podpirajo skorumpirani politični sistemi. V takšnih razmerah, ko je socialno ogroženih na milijone ljudi, so namreč na površje privrele predvsem negativne, pravzaprav sprevržene človeške lastnosti. Izkoriščanje človeka po človeku, ta stalnica civilizacijskega stvarnosti človeške družbe je znova privrela na dan v svoji skrajni podobi, in sicer tako v svetu, ki je doživel politični, ideološki, gospodarski, socialni, kulturni in še kakšen kolaps, kakor tudi v “državah zmagovalkah”, znanih kot državah razvitega zahodnega sveta.
V tem dobrem desetletju se je (vprašanje je samo, ali že do skrajnosti) znova razmahnila trgovina s sužnji, pred tem pa metodologija spreminjanja ljudi v sužnje. Gre za globalni posel, pri katerem so na eni strani tisti, ki se spreminjajo v sužnje, na drugi strani pa tisti, ki sužnje izrabljajo in takšen način življenja brez sramu vnašajo v svoj kulturni vzorec. Posebej ponižujoče pa je zlorabljanje spolnih suženj – deklic, deklet in žensk iz Azije, Afrike, Južne Amerike in Jugovzhodne Evrope. Združeni narodi ocenjujejo, da se armada sužnjev vsako leto poveča za dobre štiri milijone ljudi, armada spolnih suženj (sužnji so v izraziti manjšini) pa za približno milijon.
V takšnih razmerah se je pred dobrima dvema desetletjema v Evropi najprej zganila civilna pobuda na Nizozemskem in začela opozarjati na razraščanje tega pojava na stari celini. Ker se po pravilu boj proti kakšnemu negativnemu pojavu razvija počasneje od pojava samega, je danes trgovina z ljudmi tretji največji posel na svetu, takoj za trgovino z orožjem in mamili. Boj proti temu pojavu pa caplja v ozadju zaradi zapletov, ki spremljajo boj. V razčlenjevanje spleta se ne bom spuščal, saj mi odmerjeni prostor tega ne dopušča.
Trgovina z ljudmi Slovenije ni obšla, kar tudi ni bilo pričakovati. Medtem ko so se posameznice in posamezniki na pojav odzvali že pred nekaj desetletji, pa se je slovenska država organizirano odzvala šele leta 2001. Takrat je nacionalna koordinatorka za Pakt stabilnosti v Jugovzhodni Evropi in Seci Jožica Puhar sklicala delovni sestanek s predstavniki nekaterih vladnih resorjev in civilne družbe, med njimi tudi predstavnikom DNS, in predlagala ustanovitev medresorske delovne skupine za boj proti trgovini z ljudmi. Na podlagi dogovora na tem sestanku je bila 6. decembra leta 2001 imenovana delovna skupina, ki je do 18. decembra leta 2003 delovala v okviru zunanjega ministrstva, po tem datumu pa deluje kot samostojna medresorska delovna skupina vlade Republike Slovenije. Pred tem pa je vlada imenovala tudi nacionalnega koordinatorja za boj proti trgovini z ljudmi, magistra Sandija Čurina. Delovna skupina je v teh nekaj letih prehodila precejšnjo pot, predvsem pa se je morala prebiti prek vrste administrativnih ovir, ki jih še do danes ni premostila. V skladu s poglabljanjem v sam socialni pojav in spoznavanjem njegove razsežnosti se je tudi komisija širila na vsa tista področja družbenega življenja, ki jih ta pojav kakorkoli zadeva. Tako so danes v delovni skupini predstavniki skoraj vseh relevantnih državnih institucij, od policije, tožilstva, ministrstev za delo, družino in socialne zadeve, za zdravje, šolstvo, izobraževanje in šport, ministrstva za pravosodje, za zunanje zadeve do državnega zbora; predstavniki v Sloveniji delujočih mednarodnih organizacij (UNHCR, IOM) in predstavniki civilne družbe, med njimi tudi Društvo novinarjev Slovenije. V dosedanjem delu si je skupina najprej izborila ustrezni status (ta je, da je vladno in ne ministrsko delovno telo) ter spodbudila vrsto državnih institucij, da so se za pojav začele zanimati in prevzemati svoj del odgovornosti za njegovo zmanjševanje, hkrati pa je vse bolj povezovala vse dejavnike v boju proti trgovini z ljudmi. Kot pomemben prispevek delovne skupine lahko štejemo tudi prizadevanje za večjo občutljivost družbe, kar so storili predvsem mediji s številni prispevki o tej temi. Posledica tega je nastanek Akcijskega načrta za boj proti trgovini z ljudmi za obdobje od leta 2004 do 2006, ki ga je vlada obravnavala in potrdila. Sprejem akcijskega načrta je bistvenega pomena za oblikovanje temeljnega dokumenta, tj. Nacionalnega programa za boj proti trgovini z ljudmi, ki ga delovna skupina že pripravlja in ustvarja pogoje za njegov sprejem.
V okviru boja proti trgovini z ljudmi naj opozorim še na vlogo medijev, ki je tudi predmet preučevanja delovne skupine. V zadnjih nekaj letih so slovenski mediji sicer pokazali precej večjo občutljivost za ta problem in objavili zelo veliko prispevkov na to temo. Vendar pa je mogoče opaziti, da so mnogi napisani v izrazito senzacionalističnem in eksibicionističnem tonu. Večina prispevkov namreč obravnava trgovino z ženskami in dekleti za spolno izkoriščanje, vse druge oblike suženjskega in polsuženjskega dela pa so zanemarjene. Združeni narodi ocenjujejo, da je na svetu približno 100 milijonov ljudi v takšnem odnosu, spolne sužnje in sužnji pa predstavljajo le četrtino tega števila. Objavljeni prispevki razkrivajo tudi slabo poučenost avtorjev o pojavu kot takem, predvsem pa o multidisciplinarnosti tega pojava. Takšne napake zagrešijo tudi bolj izkušeni kolegi, saj se problema lotijo le tu in tam in ob kakšnem posebnem dogodku. Prav zato se v mnogih prispevkih enači trgovino z ljudmi s prostitucijo, k čemur prispevajo tudi v glavnem precej nekakovostni prispevki. To pa je problem, ki ga bo v prihodnje nujno treba rešiti. Delovna skupina je namreč ocenila, da so mediji doslej pokazali zanimanje za to temo, v nadaljevanju pa jih je treba spodbuditi h kakovostnejši obravnavi tega socialnega pojava.