Poročilo predsednice NČR o delu razsodišča v letu 2008-2009

Leta 2007 je Novinarsko častno razsodišče dobilo 30 vlog, leta 2008 41 vlog in leta 2009 (do srede 18. novembra) 42 vlog, zagotovo pa jih bo do konca leta prispelo še kar nekaj. Praksa tudi kaže, da NČR vsako leto zavrne manj vlog. Leta 2007 jih je zavrnilo trinajst, leta 2008 devet in leta 2009 šest vlog. Slednje ne čudi, saj vse več pritožb v imenu pritožnikov napišejo odvetniške pisarne; te so letos v nekaj primerih zastopale tudi tožene novinarje oziroma urednike. Gradivo, ki ga v posameznem primeru obravnava NČR, je tako v povprečju vse obsežnejše, obravnav posameznega primera je več, posledično pa se podaljšuje čas, ki mine od prejema pritožbe do razsodbe. Povedano pomeni vsaj dvoje: NČR je vse bolj obremenjeno – z izjemo poletja se v povprečju sestajamo vsak drugi teden in obravnavamo po deset in več zadev, ki jih predhodno podrobno preučijo razsodniki poročevalci – , po drugi strani pa resnost, s katero se pritožniki in tisti, na katere se pritožbe nanašajo, odzivajo na NČR (tudi na njegove razsodbe), kaže, da ta organ svojo samoregulacijsko vlogo opravlja dobro in odmevno. K temu je treba dodati, da se na NČR poleg prizadetih posameznikov obračajo tudi institucije, med njimi občine, urad varuha za človekove pravice in letos prvič tudi urad predsednika republike.

Tudi letos je NČR razsojalo avtonomno, brez pritiskov in javnih nasprotovanj našim razsodbam in stališčem. Izjema je odziv novinarja TVS Mateja Hlebša, ki je NČR oziroma njegovo predsednico potem, ko smo v vseh treh primerih (Gregor Golobič, Ultra in Hram Holding proti Mateju Hlebšu) ugotovili, da je kršil 1. člen kodeksa, obtožil »škandalozne manipulacije«. V resnici je šlo za administrativno napako, za katero smo se novinarju iskreno opravičili takoj, ko nas je nanjo opozoril, in napako popravili. Zadevo podrobno pojasnjujem v priloženem dopisu, poslanemu STA in nekaterim medijem 16. 11. 2009. V omenjenem primeru je morda najbolj zaskrbljujoče dejstvo, da je obe Hlebševi izjavi za javnost (»Novinarsko častno razsodišče je zmanipuliralo razsodbo (stališče)« in »Odziv na izjave predsednice NČR Ranke Ivelje, objavljene na spletnem portalu MMC RTV SLO«) Dnevniku in bržkone tudi drugim medijem posredovala služba za stike z javnostjo na RTV SLO in ne novinar osebno, iz česar je mogoče domnevati, da vodstvo RTVS soglaša z obema izjavama.

Še vedno ne moremo biti zadovoljni z objavljanjem razsodb NČR. Razsodbe ignorirajo zlasti pogosti kršilci novinarskega kodeksa. Skrb vzbuja dejstvo, da so mediji, zoper katere NČR prejme največ pritožb, tudi tisti mediji, iz katerih ne novinarji ne odgovorni urednik ne odgovorijo na pritožbo. Pri obravnavi prispevkov, objavljenih na Kanalu A, je NČR v letošnjem letu ugotovilo kršitev kodeksa v petih primerih. Le v enem je voditelj Marko Potrč telefonsko pojasnil, da kot voditelj nima novinarskih oziroma uredniških pristojnosti, vsi drugi novinarji, vključno z odgovornim urednikom, pa na pritožbe niso odgovorili. Delo NČR je v teh primerih oteženo, vendar vseeno razsodimo. V primeru občina Železniki proti odgovornemu uredniku Kanala A so zavrnili tudi prošnjo NČR, da nam posredujejo posnetek oddaje, s pojasnilom, da Bojan Traven ni član Društva novinarjev Slovenije. Na pritožbo v enem primeru nista odgovorila uredniški odbor glasila koprske občine KP-MOK in voditelj Trenj (POP –TV). V dveh pritožbah (dr. Borisa Vezjaka) zoper pisanje brezplačnika Slovenki tednik pa je NČR dobilo vrnjena dopisa s pripisom, da sta za časnik brezpredmetna (s podpisom odgovornega urednika Andreja Lasbaherja).

Marca je NČR po opozorilu odvetnika, ki je zastopal Viktorja Luskovca (šlo je za primer Iztok Šterbenc proti Viktorju Luskovcu), začelo dosledno upoštevati določbo iz statuta SNS, po kateri lahko NČR v primeru, ko razsoja o delu novinarjev in urednikov, ki niso člani DNS, sprejme stališče in ne razsodbe. V NČR smo prepričani, da to razlikovanje ni potrebno, zato sem na SNS naslovila prošnjo za spremembo tega določila.

Za problematičnega se je v praksi izkazal tudi 8. člen pravilnika o delu NČR, ki določa, da razsodišče v primerih, ko se je zoper enega izmed udeležencev v postopku pred NČR začel ali poteka postopek pred rednimi sodišči, »odloči, da ne začne ali prekine postopek«. Na NČR ta člen interpretiramo kot diskrecijsko pravico razsodišča, da se glede na okoliščine v posameznem primeru odloči, ali postopek pred NČR prekine ali nadaljuje. Ne glede na to pa NČR objavo razsodbe (ne pa vedno tudi odločanja o primeru) praviloma zadrži do konca sodnega postopka. Težava je v tem, da lahko o zamrznitvi postopka odločimo le, če smo o sprožitvi sodnega spora obveščeni. Nemogoče pa je pričakovati, da bi lahko NČR v vsakem primeru pred obravnavo ugotovilo, ali ni morda pritožnik tožil novinarja. Na primer: glede Ultre, ki naj bi odškodninsko tožila Mateja Hlebša, naše poizvedovanje ni obrodilo sadov: kljub več telefonskim prošnjam, naj g. Breznik pokliče predsednico, se to ni zgodilo. NČR zato SNS in DNS predlaga popravek tega člena, v katerega bi morali bolj jasno zapisati, da NČR LAHKO odloči o tem, da ne začne oziroma da prekine postopek, vendar le v primeru, da je o sprožitvi sodnega spora pritožnika zoper toženega novinarja ali urednika obveščeno.

Obravnavani primeri po sodbi NČR kažejo, da se kakovost slovenskega novinarstva še poslabšuje. Opažamo, da zlasti mladi novinarji ne dobijo ali si ne vzamejo dovolj časa za pripravo prispevka, zlasti za temeljito preverjanje informacij. Zdi se tudi, da jim pri tem uredniki niso v tako pomoč, kot bi jim morali biti. V razsodbah/stališčih (v primeru Hlebš) smo zato posebej poudarili: »NČR opozarja, da časovna stiska, ki izvira iz tekme med mediji, kdo bo prej objavil pomembno novico oziroma odmeven prispevek, ne sme biti opravičilo oziroma izgovor za površno preverjanje podatkov (pogosto le pri enem predstavniku »nasprotne strani«), ki vodi v senzacionalizem in zniževanje kakovostne ravni novinarstva. Uredniki, zlasti ko gre za manj izkušene novinarje, bi morali v tem smislu bolj odgovorno skrbeti za spoštovanje profesionalnih norm in etičnih standardov v prispevkih svojih novinarjev.«

Praksa NČR je tudi pokazala, da je težko odločati o kršitvah kodeksa, na primer ko gre za 11. člen, ki govori o nujnosti ločevanja med informacijami in komentarjem (to mejo je težko potegniti zlasti v televizijskih prispevkih, ki so v oddajah tipa Tednik ali Preverjeno praviloma svojevrstni komentarji), ali za 4. člen, ki nalaga novinarju, da »kadar je le mogoče« navede vir informacije. Novinarji namreč vira ne navedejo iz različnih, ne vedno ugotovljivih vzrokov (ker varčujejo s prostorom, ker gre za že znani vir, ker varujejo svoj vir, kar sicer ta člen dopušča, pa tudi zato, ker tako lažje interpretirajo vsebino informacije po »svoji meri«. NČR se je v dilemah znašlo tudi pri obravnavi domnevnih kršitev 2. člena, ki novinarju nalaga, da pri objavljanju informacij, ki vsebujejo hude obtožbe, poskuša pridobiti odziv tistih, ki jih te informacije zadevajo. Kaj je huda obtožba, namreč v kodeksu ni definirano. NČR je zato mnenja, da bi veljalo v prihodnje preučiti sedanji Kodeks novinarjev Slovenije in ga ustrezno popraviti oziroma dopolniti.

Če se bo trend naraščanja pritožb nadaljeval, bodo razsodniki – poročevalci morali prevzemati še več primerov, NČR pa zaradi preobremenjenosti že zdaj pogosto deluje na robu sklepčnosti. Zato predlagamo, da se število članov NČR razširi z devet na enajst članov. Ker bi bilo po naši sodbi primerno, da pri delu NČR sodeluje tudi kdo, ki ni novinar ali urednik, bi bilo najbolje, če bi skupščina SNS in skupščina DNS vsaka imenovali po enega kandidata – ugledno osebnost, ki se je izkazala pri presojanju etičnih vprašanj, ki zadevajo delo medijev, in ni novinar ali urednik. Dobrodošla bi bila tudi simbolična sejnina za člane razsodišča. Oba predloga, prav tako predlog o predlaganem popravku 8. člena pravilnika o delu NČR je skupščina SNS že podprla.

Ranka Ivelja,

predsednica Novinarskega častnega razsodišča

Ljubljana, 20. 11. 2009