Poročilo predsednika NČR o delu razsodišča v letu 2007–2008

Novinarsko častno razsodišče (NČR) se tudi v zadnjem obdobju, ko je bilo slovensko novinarstvo tarča stopnjevanih političnih in kapitalskih pritiskov, ni soočalo s tem problemom. Nihče ni poskušal posegati v avtonomijo NČR. Na delo samoregulacijskega organa DNS in SNS ni bilo resnih pripomb. NČR je tako še vedno edini organ presoje poklicne etike v Sloveniji in deluje najbolje kot zna. Čeprav NČR po svoji organiziranosti ni primerljivo z drugimi samoregulacijskimi organi v razvitih evropskih družbah, s pripustitvijo javnosti k odločanju o pritožbah čez novinarstvo, ki je najbolj pogost predlog, pa bržčas vsebinsko ne bi ničesar pridobilo. Z drugačno organizacijo samoregulacije bi kvečjemu utišalo neutemeljene očitke, da vrana vrani oči ne izkljuje. Glede na to, da je DNS že dobilo alternativo v novem Združenju novinarjev in publicistov, četudi še priznava vlogo NČR, ni izključen podoben scenarij na področju samoregulacije.

NČR je znova ugotavilo, da se razmere poslabsušujejo, ko gre za raven spoštovanja etičnih in profesionalnih standardov, ki jih opredeljuje Kodeks novinarjev Slovenije. Z ukinitvijo Direkta in ustanovitvijo Indirekta so se znova znašle v ospredju Slovenske novice, ki se na kršitve etičnih in profesionalnih standardov, z izjemo posameznih novinarjev, ne odzivajo. Kot poseben problem so se pokazali številni brezplačniki, ki zlorabljajo pravico javnosti do obveščenosti in se praviloma pri svojem delu ne ozirajo na določila Kodeksa novinarjev Slovenije, tako tudi ne na zahtevo, da so novinarji dolžni predstavljati celovito sliko dogodkov in svoje delo, ob spoštovanju pravic drugih, opravljati natančno in vestno.

NČR je v minulem letu znova obravnavalo vrsto primerov, ko je bila kršena pravica do intimnosti otrok, kar je imelo za posledico, da so bili v okolju prepoznani in stigmatizirani. Čeprav je kazalo, da so opozorila NČR, da morajo novinarji vedno presoditi, ali je obravnava v otrokovo korist ali vsaj ne zoper le-to, mnenja strokovnjakov pa jim ne smejo služiti le kot ilustracija njihovi vnaprejšnji sodbi, padla na plodna tla, novinarji še vedno često padejo na izpitu, ko je treba opraviti škodnostni test, kadar gre za občutljive intimne podatke otrok in pravico javnosti do obveščenosti.

V tej zvezi je bila najbolj odmevna pritožba namestnika varuhinje človekovih pravic Toneta Dolčiča zoper ravnanje več novinarjev in odgovornih urednikov. NČR je razsodilo, da so v medijskih prispevkih v nasprotju z novinarskim kodeksom pri poročanju o družini Strojan ravnali Jaroslav Jankovič in Marjan Bauer (Slovenske novice), Vesna Vujinovič (Radio Center), Bojan Rajšek, Petra Bezjak in Peter Jančič (Delo) ter Eva Kobe, Mojca Širok in Rajko Gerič (RTV Slovenija). V razsodbah je še posebej poudarilo, da bi moralo biti dejstvo, da je šlo za družino Strojan, ki je bila v medijih že objekt nestrpnosti, dodaten argument za presojo, da poročanje o življenjski ogroženosti mladoletne hčerke ni v javnem interesu, ne pa za presojo, da mora biti zaradi afere Strojan življenje družine pod drobnogledom.

NČR v novi sestavi je iz prejšnjega mandata podedovalo tudi odmevni primer predsednika SNS Iztoka Juranćiča proti nekdanjemu odgovornemu uredniku Dela Petru Jančiču. Čeprav so bila mnenja razsodnikov deljena, je NČR z večino glasov razsodilo, da je novinar kršil Kodeks novinarjev Slovenije. Ključni očitek zoper razsodbo je bil, da v tem primeru NČR, ki je vse dotlej v prizadevanju, da ne bi omejevalo javne razprave, dopuščalo v komentarjih tudi skrajna mnenja, ni bilo ravno najbolj dosledno.

NČR je na koncu preteklega mandata prejelo tudi prvo pritožbo, ko se je novinar skliceval na pravico do ugovora in se na ta način uprl očitno že ustaljeni praksi v večini medijev. NČR je pritrdilo Mirku Mundi, da je Slavko Vizovišek kršil 25. člen Kodeksa novinarjev Slovenije. V tem kontekstu se je na NČR pritožil še novinar Večera Blaž Zgaga proti odgovornemu uredniku časnika Tomažu Rancu, kršitev kodeksa pa je zakrivila tudi urednica deska Sonja Ploj Ratajc, ki se je identificirala kot avtorica popravka novinarjevega komentarja o nakupu oklepnikov Patria. NČR je poudarilo, da stoji trdno na stališču, da je vsakršna taka praksa nedopustna. Ker je šlo povrh vsega še za komentar, je po mnenju NČR poseg v besedilo, ki izraža avtorjevo mnenje, še toliko manj umesten oziroma za uredniško prakso tudi nevaren.

Za nadaljnje delo NČR je bil pomemben tudi primer Borut Godec (Finance) proti Zdenku Lorberju (Budnik). Zdenko Lorber je na pritožbo odgovoril preko odvetnika Martina Berganta, ki je menil, da niso izpolnjeni predpogoji za uvedbo postopka, ker glasilo Budnik ni mogoče šteti za množični medij. Ministrstvo za kulturo je na poizvedbo NČR pojasnilo, da je ne glede na to, da glasilo Budnik ni vpisano v razvid medijev, izdajatelj dolžan spoštovati Ustavo RS ter etične in profesionalne standarde, ki veljajo na področju novinarstva.

Direktor Radia Slovenije Vinko Vasle se je na NČR obrnil z zahtevo, naj to obravnava trditev novinarja Blaža Zgage v TV Dnevniku RTV Slovenija, da so podpisniki novinarske peticije na Radiu Slovenija izgubili mesečno simulacijo. Po mnenju Vinka Vasleta je Blaž Zgaga s tem kršil Kodeks novinarjev Slovenije, ker gre za neresnično izjavo, saj da se vodstvo Radia Slovenija s podpisniki peticije nikoli ni ukvarjalo in njihovih podpisov nikoli ni komentiralo. NČR je zavrglo pobudo za začetek postopka.

NČR je pojasnilo, da ne razsoja o izjavah, ki so jih novinarji dajali na javnih mestih, v medijih, na javnih tribunah ali kje drugje kot državljani, ampak presoja le profesionalno etiko njihovih izdelkov. NČR ni pristojno za ocenjevanje etičnosti, resničnosti ali utemeljenosti izjav ljudi, ki nastopajo v novinarskih prispevkih, saj vsak, ki je dal izjavo, zanjo odgovarja pred javnostjo. NČR ne posega v ustavno pravico državljanov do javnega izražanja stališč, ker tudi vsi samoregulacijski modeli omejujejo izražanje novinarjev izključno na razmere, ko novinar ta poklic tudi opravlja in mu je dostop do javnega izražanja mnenja omogočen zaradi opravljanja specifičnega poklica. NČR ne odloča o njegovih ravnanjih tedaj, ko novinar to počne kot zasebnik, saj bi se NČR v tem primeru spremenilo v disciplinski organ, kar pa vsaj v obdobju demokratičnih razmer v družbi nikoli ni bilo.

Na NČR so pritožniki začeli naslavljati tudi prve pritožbe zoper brezplačnike kot je, denimo, Slovenski tednik, ki često ne spoštuje niti najbolj osnovnih profesionalnih in etičnih standardov. Novinarji se skrivajo za psevdonimi, uredništvo pa jih ne želi razkriti. Z odkritjem njihove identitete imajo težave tudi sodišča. NČR razsoja, ko gre za psevdonime avtorjev, katerih prave identitete uredništvo ne razkrije, da je za njihova besedila odgovoren odgovorni urednik. V zvezi z brezplačniki in tudi z drugimi časniki, ki objavljajo članke podpisane z psevdonimi, je NČR tudi sprejelo posebno izjavo o psevdonimih v novinarstvu. V njej je navedlo nekatere primere, ko je podpisovanje s pvsevdonimi dopustno, vendar je tudi posebej poudarilo, da se morajo avtorji v vseh primerih izogibati obtožbam, na katere obtoženi ne more odgovoriti na ustrezen način in na enakovrednem mestu.

Vili Einspieler