Vizija dela za naslednje mandatno obdobje, ki to ni

Priloga h kandidaturi za predsednika DNS mag. Zorana Medveda, člana Aktiva DNS Maribor

Prvič, nimam programa, ker je nek satirik že pred mnogimi leti zapisal, da se s tem ne gre hvaliti, saj že vsak pralni stroj ima veliko programov! Drugič, vsakič, ko sem napisal kakšen program, se je izkazalo, da se nikomur ni ljubilo prebrati, kaj sem napisal, zato so vselej zmagovali tisti, ki so svoja razmišljanja strnili na tipkani in pol. Tretjič, tega, kar zdaj počnem, ne počnem zase in ničesar s seboj ne bom odnesel, še manj pa bom lahko kaj spremenil sam, kot posameznik, čeprav priznam, da velikokrat o sebi imam najlepše mnenje!

Imam pa tudi veliko vprašanj, zase in za druge. In rad bi o tem razpravljal in odločal z vami.

Društvo novinarjev Slovenije je enovito društvo, čeprav s(m)o novinarji organizirani v več različnih društev: Društvo novinarjev Celje, Društvo športnih novinarjev Slovenije, SCIJ. Isti ljudje smo tudi člani Sindikata novinarjev Slovenije. Plačujemo dve članarini, v dveh organizacijah se borimo za vsaj polovico enakih ciljev (glej 5. člen Statuta DNS) in smo prepričani, da nismo homo duplexi??? Tako razdrobljeni smo ranljivi, saj še ni bilo niti cesarstva niti republike, ki bi mu/ji bil po volji enovit, združen in močan novinarski stan. Ali je prišel čas za združitev v Združenje novinarjev Slovenije, ki bi lahko bilo organizirano tudi kot zveza društev (ali kako drugače, zakonodaji primerno), in bi zastopalo vse (ne pa enotne!) interese vseh novinarjev v Sloveniji?

Dokončno se moramo sprijazniti – vedeti ni dovolj! – da sta se zaradi korenitih lastniških, statusnih, zakonskih in drugih sprememb položaj in vloga novinarja spremenili, in da danes nastopamo v različnih vlogah: kot samozaposleni ali zaposleni delavci, javni uslužbenci, kot člani uprav ali kot (so)lastniki lastnih ali drugih medijev. Novinar zaradi umeščenosti v trenutno vlogo ali položaj ne preneha biti novinar, ne more pa biti tudi v stalni opoziciji do vsega in vsakogar. Končno, ne delujemo kot samotarji, ampak čutimo pripadnost svoji medijski hiši, soustvarjamo njeno korporativno identiteto, soustvarjamo družbeno odgovornost medijev. S tem ko skušamo zaščititi novinarski poklic ščitimo tudi človekove pravice in politične svoboščine državljanov. Toda, ali smo uskladili naše cilje in naloge z načini njihovega uresničevanja? Če dobro preberete 5. in 6. člen našega statuta, boste ugotovili, da nismo. Zlasti se mi zdi sporen 6. člen, v katerem je toliko »skrbi«, da vpije po nesreči in obupu. To pa nima nič skupnega z jasno definicijo novinarskega poklica in stanu, niti z načini njihove obrambe, zaščite ali uveljavitve v družbi. Končno, ali vemo, pred kom se branimo? Ali je ločnica med »njimi« in »nami« kapitalska, ideološka, strokovna…? Včasih se zdi, da vse po malem, toda potem ne govorimo več o novinarskem cehu, ampak o razrednem boju, čeprav v društvo že po definiciji vstopamo pripadniki različnih družbenih slojev, skupin in razredov.

Pomembno vprašanje je tudi, kdaj in kako smo se, zlasti po velikih političnih in ekonomskih spremembah v Sloveniji ob osamosvojitvi, državljanom zaobljubili, da bomo z našemu stanu lastnimi sredstvi ščitili njihove pravice in politične svoboščine? Javnega obveščanja ni, obstajajo pa javnopravni in zasebni mediji, ki se med seboj razlikujejo predvsem po virih financiranja, ne pa se smeli razlikovati tudi po tem, da morajo z enako odgovornostjo spoštovati in ščititi pravice in svoboščine državljanov.

Ali sebi priznavamo, da smo po političnem prepričanju in pripadnosti novinarji med seboj zelo različni? Ne! Se ne strinjate? V 7.členu statuta je eno najbolj idealističnih določil, kar sem jih kdaj prebral v svojem življenju: zaželeno je, da člani DNS niso člani političnih strank. Halo! Zakaj pa? Ali bomo/bodo zaradi tega, ker formalno nis(m)o člani političnih strank, pri svojem novinarskem delu zares nepristranski, ali bo poročanje potlej celovitejše, ali bo več premisleka, več raziskovanja, ali bo dosledno zaživelo načelo per altera pars ? Zakaj si nekdo med nami zasluži nagrado Consortium veritatis, drugi pa nagrado Jurčičevega sklada? Ali je poslanstvo novinarja, da poroča o resnici, da si lasti resnico, o čigavi resnici poroča in čigavo si lasti? Zame je bistveno bolj pomembno, da se otresemo vloge »vodonoš«, prenašalcev novic, ki se ne sprašujejo, ne razmišljajo in velikokrat ne dvomijo o tem, kar jim sporočajo, posredujejo ali podtikajo različni viri informacij. Zaradi različnih ideoloških premis v programskih zasnovah medijev in tudi zaradi različnih političnih prepričanj novinarjev v Sloveniji mediji na dnevni red (agenda setting) postavljajo različne teme. Takšna različnost mora obstajati in je del siceršnje transparentnosti našega delovanja. Naj se ve, kdo je kdo. Bistveno bolj hinavsko je, da vsi rinemo nekam v sredino: vsi smo samostojni, vsi smo neodvisni, vsi smo objektivni, vsi smo sredinski… Kdo za vraga pa so potem oni drugi?

Novinarji smo pravno nepismeni. Vsaj večina med nami. Žaljivo? Seveda. Toda, nekdo to mora izreči. Poznam kolega, ki je celo magister prava, pa ne pozna razliko med ugotovitvenim in suspenzivnim sklepom ustavnega sodišča. Kako naj potem prepoznamo, kaj vse so nam podtaknili v zakonodaji, ki regulira naše delo? Novinarski stan bi moral izkazati najvišjo stopnjo solidarnosti z novinarji, ki jih nekdo rine med javne (beri: državne) uslužbence. Pa je bilo tako? Ne, kolegi so o tem poročali. Prepoznate razliko? Zdaj se sindikati pogajajo za čim ugodnejše plačilne razrede. 350 novinarjev in urednikov javnih radia in televizije bi moralo ustanoviti Sindikat javnih uslužbencev na področju javnopravne radiodifuzije, oziroma, oprostite: vsi trije sindikati, ki zdaj delujejo na RTV Slovenija, bi se morali združiti v tega enega, dolgega imena in še daljnosežnejših posledic za svobodo izražanja in svobodo informiranja. Društvo novinarjev Slovenija pa bi moralo izgubiti 350 članov (če so vsi res člani…)!? Aha, pa še to: potem jaz sploh ne bi smel kandidirati za predsednika Društva novinarjev Slovenije.

V Mariboru, 24. maja 2007