KAKŠNO JE STANJE NA TRGU NOVINARSKE FOTOGRAFIJE?  – ANALIZA ANKETE

Anketo o stanju na trgu novinarske fotografije sta Društvo novinarjev Slovenije in Aktiv fotoreporterjev in fotografov pripravila v okviru projekta Sindikati za pravično okrevanje, ki ga vodita Evropska konfederacija sindikatov in Evropska zveza novinarjev. Cilj je med drugim razvoj metodologije za oblikovanje cen na področju novinarske fotografije. Metodologijo in priporočene cene bomo oblikovali na osnovi pregleda stanja na trgu, zato smo slovenskim fotoreporterjem in fotografom v izpolnjevanje poslali obsežen vprašalnik o trenutnih razmerah. V poročilu predstavljamo komentirane izsledke ankete.

Kazalo

Demografski podatki sodelujočih

Anketo o stanju na fotografskem trgu v Sloveniji je v celoti izpolnilo 57 fotografov, med njimi 74 % moških in 25 % žensk. Glede na to, da Aktiv fotoreporterjev in fotografov šteje 81 članov, lahko rečemo, da gre za relevanten del fotografske populacije. Respondenti so stari večinoma od 36 do 45 let (56 %) oziroma od 46 do 55 let (23 %). Mladih fotografov, starih od 26 do 35 let, ki so izpolnili anketo, je le 12 %, mlajših od 25 pa sploh ni. Demografski podatki respondentov ankete sovpadajo s dejanski razmerami v poklicu fotoreporterja. Razlog za pomanjkanje mladih je verjetno draga fotografska oprema ter nizki honorarji in plače, pa tudi stanje na medijskem trgu. Tega zaznamuje neperspektivnost, pomanjkanje priložnosti (predvsem samozaposlenih fotoreporterjev) za objavljanje fotografij, finančne težave izdajateljev, njihovo nerazumevanje pomena vizualnih vsebin, spremenjene navade uporabnikov medijev itd. Mladi se večinoma raje usmerjajo v strogo komercialno fotografijo in video, kjer so zaslužki večji.

Velika večina fotografov, ki so izpolnili anketo, deluje v Osrednjeslovenski regiji (77 %) ostale regije pa so zelo slabo zastopane.
Niti eden od 57 fotografov, ki so izpolnili anketo, ne deluje v Pomurski regiji, na Koroškem, v Zasavju, Posavju, na Primorskem ali Goriškem. V Podravju delujejo trije oz. 5 % vseh. Na Gorenjskem in Savinjskem delujeta dva oz. 4 % vseh, na Obalno-kraškem in v Jugovzhodni Sloveniji pa deluje eden, oz. 2 % vseh. A hkrati štirje oz. 7 % vseh delujejo v tujini, kar je verjetno povezano z nasičenostjo Osrednjeslovenske regije in razmer na trgu v ostalih regijah (kjer skoraj nihče ne dela). Podatki torej potrjujejo rek, da »če si freelancer, delaš v Ljubljani, ali pa ne delaš«. Razlog je skoncentriranost dogajanja, a tudi zanimanja javnosti za dogodke v osrednji Sloveniji, posledično je tam največ medijev, kot tudi drugih naročnikov in največ priložnosti za delo. V ostalih regijah je prostora za fotografe malo, prav tako so te regije tudi finančno zapostavljene in so posledično tudi honorarji po poročanju fotografov nižji. Manj je vlaganja v promocijo dogodkov (ker je finančna spodbuda slabša kot na primer v Ljubljani), manj je medijske pokritosti, zaradi centralizacije je tudi manj podjetij, to pa so vsa področja, na katerih se ustvarja trg za večje število fotografov, ki bi delovali v teh regijah. Skratka, fotografska dejavnost sledi centralizaciji, ki jo opažamo v vseh ostalih panogah.

Glede na status zaposlitve je na anketo odgovorilo 17 redno zaposlenih, a med njimi je kot fotografov zaposlenih le 10. Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije za leto 2021 je med novinarji samozaposlena dobra petina (21 %), med fotografi pa je delež samozaposlenih kar 68,5 %. Tudi med vsemi fotografi, ki so izpolnili anketo, je samozaposlenih več kot polovica (60 %). Od 34 samozaposlenih je 20 samostojnih podjetnikov, 11 je samozaposlenih v kulturi, trije so samostojni novinarji. Večini samozaposlenih v kulturi prispevke za socialno varnost plačuje država.

Od vseh, ki so izpolnili anketo, se jih 54 odstotkov preživlja samo s fotografijo. Ostali poleg fotografije opravljajo tudi druga dela, ki jih večina med njimi (81 %) opravlja že dlje časa, pri ostalih pa se je ta potreba pojavila v zadnjem času. Devet od dvajsetih samostojnih podjetnikov in pet od enajstih samozaposlenih v kulturi opravlja tudi druga dela. Večina med fotografi, ki opravljajo tudi druga dela (69 %), bi drugo delo opustila, če bi s fotografijo zaslužili dovolj za preživetje. Sodeč po tem, se več kot četrtina fotografov s fotografijo ne uspe preživljati.

O naročnikih

Sodelovanje med naročniki in fotografi, ki niso redno zaposleni, največkrat temelji na dogovoru po elektronski pošti ali celo na ustnem dogovoru. Le 5 % jih pred začetkom dela sklene pogodbo. Ta podatek je zaskrbljujoč, saj poslovno sodelovanje med fotografom in naročnikom ni formalno opredeljeno, kar povečuje tveganja in potencialne nesporazume tako glede plačila storitev kot tudi prenosa avtorskih pravic. Lahko se zgodi tudi, da je delo naročeno, vendar pogodba kasneje ni realizirana.

Najpogostejši naročniki fotografov, ki so sodelovali v anketi, so tiskani mediji z nacionalnim dosegom, sledijo pa jim podjetja, javni zavodi, posamezniki, kulturne ustanove, nevladne organizacije in spletni portali z nacionalnim dosegom. Manjši odstotek fotografov sodeluje s fotografskimi agencijami, večina pa jih dela za več naročnikov. Respondenti so v anketi lahko izbrali več odgovorov hkrati, vendar pa iz podatkov kljub temu lahko razberemo, da so za fotografe prav tako kot medijski naročniki pomembni tudi podjetja in različne ustanove s področja kulture in nevladnega sektorja. Če upoštevamo še centralizacijo, pomanjkanje priložnosti itd., bolje razumemo, zakaj čedalje več fotografov zapušča delo v medijih in se osredotoča na delo na drugih področjih.

Skoraj polovica (49 %) fotografov, ki so izpolnili anketo, sodeluje tudi s tujimi naročniki. Od teh se skoraj vsi (93 %) strinjajo, da je plačilo za podobno opravljeno delo v tujini višje. Skoraj polovica (42 %) poroča o 40–60 % višjih plačilih, 31 % pa celo o več kot 100 % višjih plačilih.

Oprema

Fotografi svoje delo večinoma opravljajo z lastno opremo (88 %), 18 % fotografom jo v celoti ali delno zagotavlja naročnik oz. delodajalec, redki jo najemajo.

Dohodek

Od vseh fotografov, ki so izpolnili anketo, jih največ (15 oz. 26 %) s fotografijo na mesec v povprečju zasluži manj kot 500 eur bruto. Sledijo jim tisti s povprečnim bruto mesečnim dohodkom iz fotografije med 1.000 in 1.200 evri (19 %), nato tisti z dohodkom med 800 in 1.000 evri (14 %) in tisti z dohodkom med 1.400 in 1.600 evri (12 %). Mesečni dohodek večine (81 %) je nereden oz. niha med meseci.

Plačilo za dogodek

Več kot polovica fotografov (60 %) je plačana po dogodku. Povprečno bruto plačilo za dogodek, ki traja do dve uri, je 135,6 evra, a cena precej niha glede na zaposlitveni status fotografa. Redno zaposleni fotografi v povprečju za dogodek prejmejo 225 evrov (glede na to, da to niso dohodki iz plače, domnevamo, da gre za projektno delo ob redni zaposlitvi), medtem ko tisti, zaposleni v drugem sektorju, v povprečju prejmejo 50 evrov manj (175 evrov). Še nižjo ceno dosegajo samozaposleni v kulturi, katerih povprečje za dogodek se vrti okoli 136 evrov. Samostojni podjetniki v povprečju za dogodek dobijo šest evrov manj (130 evrov), na dnu pa so fotografi, ki svoje delo opravljajo brez statusa prek avtorske pogodbe, katerih povprečje se vrti okoli 57 evrov.

Povprečje plačila za dogodek, ki traja do štiri ure, je 224,7 evra. Redno zaposleni fotografi v povprečju prejmejo 300 evrov, zaposleni v drugem sektorju pa 25 evrov manj (275 evrov). Samozaposleni v kulturi v povprečju za tak dogodek dobijo 230 evrov, samostojni podjetniki pa spet malo manj – 215 evrov. Na dnu lestvice so še vedno tisti brez statusa, ki svoje delo opravljajo prek avtorske pogodbe – njihovo povprečje se vrti okoli 120 evrov.

Poldnevni dogodek v povprečju naročnika stane 320,7 evra. Redno zaposleni fotografi povprečno prejmejo 500 evrov, tisti v drugih sektorjih pa 75 evrov manj (425 evrov). Povprečno bruto plačilo za poldnevni dogodek med samozaposlenimi v kulturi je 321 evrov, med samostojnimi podjetniki pa 315. Tisti brez statusa se končno prebijejo do povprečja 156 evrov.

Povprečno bruto plačilo za celodnevni dogodek (do 12 ur) znaša 494,6 evra. Med redno zaposlenimi v drugih sektorjih je povprečje 575 evrov, med samozaposlenimi v kulturi 531 evrov, med samostojnimi podjetniki 510 evrov, tisti brez statusa pa za cel dan v povprečju iztržijo toliko, kolikor dobijo samozaposleni za štiri urni dogodek, torej 250 evrov.

Pričakovali bi, da bodo cene za dogodek med samozaposlenimi znatno višje od plačil, ki jih za dogodek prejmejo redno zaposleni, za katere predvidevamo, da je to projektno delo ob redni zaposlitvi. Samozaposleni morajo namreč v svoje cene vključiti še druge stroške, prispevke za socialno varnost itd. Sklepamo, da redno zaposleni dosegajo višje cene, ker imajo varnost redne zaposlitve in lahko delo tudi odklonijo, če je plačilo neustrezno.

Fotografi bi si za dogodke v trajanju do dve oziroma štiri ure želeli v povprečju približno 100 evrov več, za poldnevne dogodke približno 200 evrov več, za celodnevne pa 300 evrov več od povprečnih honorarjev.

Plačilo za projekt

Polovica (51 %) anketiranih fotografov je plačana po projektu, kamor spadajo tudi reportaže, kampanje ipd. V povprečju so za projekt, ki traja manj kot tri dni, plačani 836,7 evra. Redno zaposleni fotografi povprečno zaslužijo 1.250 evrov, tisti v drugih sektorjih pa 475 evrov. Samozaposleni v kulturi v povprečju prejmejo 957 evrov, samostojni podjetniki pa 788 evrov. Najslabše plačani so znova tisti brez statusa, ki v povprečju prejmejo 615 evrov.

Plačilo za projekt, ki traja približno en teden, znaša v povprečju 2.099,4 evra. Med redno zaposlenimi fotografi to povprečje znaša 4.000 evrov, med tistimi iz drugih sektorjev pa 1.000 evrov. Samozaposleni v kulturi v povprečju prejmejo 3.100 evrov, samostojni podjetniki pa 1.492 evrov. Povprečno bruto plačilo za enotedenski projekt med fotografi brez statusa, ki delajo prek avtorske pogodbe, pa znaša 1.270 evrov.

Za projekt, ki traja med enim tednom in enim mesecem, fotografi povprečno prejmejo 3.642,9 evra. Redno zaposleni fotografi povprečno okrog 10.000 evrov, tisti v drugih sektorjih pa kar sedem tisoč manj (3.000 evrov). Samozaposleni v kulturi za tak projekt v povprečju prejmejo 3.937 evrov, samostojni podjetniki pa 2.620 evrov. Prek avtorske pogodbe za tiste brez statusa je povprečno plačilo za tak projekt 1.825 evrov.

Povprečno plačilo za enomesečni projekt znaša 4.180,8 evra. Med redno zaposlenimi odgovora o povprečnem plačilu nismo dobili od nikogar, so pa povprečja med samozaposlenimi sledila že znanemu vzorcu. Samozaposleni v kulturi v povprečju prejmejo 4.470 evrov, samostojni podjetniki 3.780 evrov, tisti brez statusa pa 3.050 evrov.

Povprečno bruto plačilo za polletni projekt znaša 12.681,8 evra. Redno zaposleni so spet izvzeti, ker si časovno verjetno tega ne morejo privoščiti, trend med samozaposlenimi pa se nadaljuje. Samozaposleni v kulturi v povprečju zaslužijo 13.500 evrov, samostojni podjetniki pa 8.750 evrov. Tisti brez statusa se iz ozadja prebijajo naprej in na tej točki že prehitijo samostojne podjetnike, saj za polletni projekt v povprečju prejmejo 10.250 evrov.

Za projekt, ki traja več kot eno leto, fotografi v povprečju prejmejo 26.516,7 evra. Povprečje sestavljajo le samozaposleni fotografi, saj redno zaposleni anketiranci znova niso odgovarjali. Povprečno bruto plačilo za tako dolg projekt med samozaposlenimi v kulturi znaša 28.500 evrov, med samostojnimi podjetniki pa 17.500 evrov. Tisti brez statusa v povprečju prejme 20.350 evrov.

V povprečju bi fotografi za projekt, ki traja manj kot tri dni, želeli za približno 470 evrov višje plačilo od povprečja, za enotedenski projekt pa približno 870 evrov višji honorar. Za projekte med enim tednom in enim mesecem bi si želeli za približno 1.200 evrov višji honorar, za enomesečni projekt pa bi po mnenju fotografov bilo primernejše za približno 1.600 evrov višje plačilo.

Plačilo po fotografiji

Dvajset odstotkov fotografov je plačano po fotografiji. V povprečju plačilo za fotografijo znaša slabih 30 evrov, medtem ko bi si fotografi v povprečju želeli 72 evrov. Redno zaposleni fotografi v povprečju za fotografijo dobijo 40 evrov, tisti, ki so zaposleni v drugih sektorjih pa le 13,5 evra. Med samozaposlenimi v kulturi je povprečje 33 evrov na fotografijo, med samostojnimi podjetniki pa 32 evrov.

Plačilo po dnevnem pavšalu

Sledijo tisti z dnevnim pavšalom (19 %), ki v povprečju znaša 272 evrov, a bi želeli približno 200 evrov več.

Plačilo po urni postavki

Šestnajst odstotkov fotografov je plačanih po urni postavki, in sicer v povprečju 41 evrov na uro, medtem ko bi si želeli približno 30 evrov več.

Plačilo po mesečnem pavšalu

Štirinajst odstotkov fotografov prejema mesečni pavšal, ki v povprečju znaša 1.175 evrov, medtem ko bi si želeli približno 740 evrov več.

Mesečna plača

Mesečno plačo prejema 17 % fotografov, ki so izpolnili anketo. Zanimiv je odgovor fotografa, ki je do dogovorjene višine mesečne plače upravičen le, če izpolni normo 100 objavljenih fotografij na mesec.

Fotografi, ki niso redno zaposleni, se večinoma z naročnikom za pavšal dogovorijo vnaprej (88 %) in v večini primerov prepustijo, da pavšal/honorar predlaga naročnik (76 %).

Kaj vsebuje cena?

V anketi smo fotografe spraševali, kaj vse vsebuje njihova cena storitve fotografiranja. Cene poleg fotografiranja (98 %) najpogosteje obsegajo še selekcijo fotografij (86 %), postprodukcijo (67 %), potne stroške (63 %), in predpripravo (56 %). Sledijo stroški diskov za arhiviranje (40 %), stroški prehrane (39 %) in nastanitev, če zanjo ne poskrbi naročnik (39 %). 32 % fotografov v ceno vključuje tudi stroške licenčnih programov, 26 % jih upošteva režijske stroške, 25 % pa najem studijske opreme. Najem fotografske opreme v ceni upošteva 23 % fotografov, stroške nezgodnega zavarovanja in stroške prostora v oblaku vključuje 21 % fotografov, stroške zavarovanja opreme pa 19 % fotografov. Stroške stilista vključuje 11 % fotografov, stroške tiska fotografij pa le še 9 %. Kljub temu, da njihova končna cena vključuje zgoraj naštete elemente, teh stroškov in storitev običajno ne računajo po postavkah. Gre torej za pisni ali ustni dogovor, kaj vse je vključeno v ceno, cene na računu pa ne specificirajo po postavkah. O razlogih lahko le ugibamo, a verjetno bi se ob formalnem upoštevanju teh stroškov po postavkah končna cena storitve bistveno zvišala. Tega pa naročniki ne bi bili pripravljeni sprejeti, zato fotografi običajno vse združijo v en znesek, pri čemer verjetno za marsikatero postavko ne zaračunajo realnega stroška, ker fotografi končno ceno prilagajajo tako, da je ta še sprejemljiva za naročnike.

Večini (75 %) se zdi pomembno, da naročnik prejme razčlenitev cene, da razume, kaj je vanjo vključeno. 88 % fotografov nima javno objavljenega cenika svojih storitev.

33 % fotografov cenika svojih storitev ni spremenilo že vsaj tri leta, 19 % fotografov pa cenik narekuje naročnik. Kakih 16 % fotografov cenik spremeni vsako drugo leto, redki vsako leto, 13 % pa nikoli. Ob višanju življenskih stroškov bi pričakovali, da bi fotografi svoje cene prilagajali pogosteje. Domnevamo, da razlog, da jih ne spreminjajo, tiči v strahu pred izgubo naročnikov, saj so verjetno že aktualne cene težko izpogajali.

Najpogostejši vzrok povišanja cen so podražitve osnovnih življenjskih stroškov. V obdobju podražitev po epidemiji covida-19 je do obdobja, v katerem smo izvajali anketo, le 28 % fotografov povišalo ceno svojih storitev, in sicer za 10 do 20 %. V 56 % primerov so naročniki povišanje sprejeli brez pripomb, 13 % je ceno sprejelo s pripombami, prav tolikšen odstotek naročnikov pa je pristal na kompromis med novo in staro ceno. V ostalih primerih (skupaj 18 %) nove cene niso sprejeli. Fotograf je v tem primeru delo opravil po stari ceni, dela sploh ni opravil, ali pa je naročnik našel drugega fotografa.

Ceniki večine fotografov (65 %) nihajo od naročnika do naročnika, razlogi pa so najpogosteje različni pogoji dela, zahteve, količina fotografij, razlike med naročniki, ali gre za redne naročnike ali nove, ali gre za komercialno ali nekomercialno fotografijo, kakšen je proračun naročnika, koliko je pripravljen plačati itd.

Avtorske pravice

Fotografi na naročnika običajno prenesejo samo tiste pravice, ki so potrebne za določeno vrsto uporabe, ki jo želi naročnik (53 %), pravico distribuiranja (49 %) in pravico reproduciranja (42 %).

Prenos pravic najpogosteje omejujejo glede na namen (35 %), ga sploh ne omejujejo (32 %), omejujejo nadaljnji prenos pravic na tretjo osebo, časovno, prostorsko, oz. zahtevajo neizključni prenos.

Zaskrbljujoč je podatek, da 32 % fotografov, ki so izpolnili anketo, prenosa pravic sploh ne omejuje, ter število tistih, ki ne vedo, ali prenos omejujejo ali ne, in tistih, ki kot avtorji s svojim delom ne morejo več razpolagati, kar pravzaprav pomeni, da ne omejujejo prenosa. Iz odgovorov lahko sklepamo, da anketiranci niso dobro seznanjeni z vsebinami pogodb in prenosi materialnih avtorskih pravic, saj se nekateri odgovori izključujejo.

Navajanje avtorstva – moralna avtorska pravica

Naročniki pri objavi fotografij avtorja navedejo pogosto (54 %) ali vedno (25 %). Nenavajanje avtorja se pojavlja občasno. Ko fotografi zaznajo kršitve svojih avtorskih pravic, največkrat kontaktirajo kršitelja (77 %), 40 % jih zahteva, da jih kršitelj navede kot avtorja. 28 % fotografov izstavi račun, po drugi strani pa jih 18 % sploh ne ukrepa. Prek pravnikov kršitve ureja 11 % fotografov, primeri tožb zoper kršitelje pa so zelo redki (4 %).

Mnenje o pomembnosti metodologije

Veliki večini fotografov (93 %), ki so izpolnili anketo, se zdi pomembno pogovarjati o cenah storitev, a 40 % se jih o cenah storitev s kolegi fotografi pogovarja občasno, 28 % pa redko. Le 14 % jih o tem razpravlja zelo pogosto in 12 % pogosto. 5 % se jih o tem ne pogovarja nikoli. 

Enakemu odstotku fotografov, ki menijo, da je razprava o cenah pomembna, se zdi poskus razvoja metodologije izračuna priporočene cene fotografskih storitev pomemben, predvsem zato, da se cene bolj poenotijo, ponovno ovrednoti fotografsko delo, za lažjo komunikacijo z naročniki, za referenco pri vrednotenju svojega dela in predvsem za preprečevanje »dumpinga«.

Zaključek

Rezultati ankete pričajo o slabih in neurejenih razmerah na fotografskem trgu ter so hkrati dokaz trenda propadanja poklica in področja novinarske fotografije. Izsledki kažejo, da se populacija fotoreporterjev stara, da je večina naročnikov in dela skoncentrirana v osrednji Sloveniji ter da se samo polovica sodelujočih fotografov lahko preživlja le s fotografskim delom. Skoraj 70 odstotkov fotografov je samozaposlenih, kar močno presega povprečje v novinarstvu, kjer je samozaposlena petina vseh novinarjev.

Med naročniki so mediji še vedno v velikem deležu, vendar pa so naročniki zelo raznoliki, kar povečuje zahtevnost in nepredvidljivost dela v fotografskem poklicu. Mesečni dohodek fotografov je nereden, več kot polovica je odgovorila, da ne dosega niti minimalne plače. Razkorak med dejanskimi in želenimi cenami storitev je velik. Večina je izrazila željo po občutnem zvišanju cen, po različnih kategorijah so sicer pričakovanja različna, večinoma pa vsaj za tretjino višja od sedanjih. Ceno storitve narekujejo naročniki in ne dejanski stroški. Dohodki pa večini ne omogočajo nakupa nove opreme in poklicnega razvoja.

Stanje na področju sklepanja avtorskih pogodb je problematično, saj se večina za delo dogovori ustno ali po elektronski pošti. Le pet odstotkov sklene pogodbo pred začetkom dela. Prenos materialnih avtorskih pravic omejujejo predvsem glede na namen uporabe dela, kar 32 odstotkov pa jih prenosa sploh ne omejuje.

Večina sodelujočih je izrazila potrebo po razpravi o cenah in oblikovanju priporočenega cenika oziroma metodologije oblikovanja cen. Vpogled v razmere na trgu fotografije, ki smo ga pridobili z izvedbo te ankete, je prvi korak k ureditvi trga in ključno orodje pri oblikovanju pravičnejšega in trajnostnega modela določanja cen za fotografsko delo.

Avtor besedila: Luka Dakskobler

Oblikovanje tabel in grafov: Matjaž Rušt

Uredniški pregled: Špela Stare in Anastazia Stepić

Analiza je del projekta Sindikati za pravično okrevanje, ki ga vodita Evropska konfederacija sindikatov in Evropska zveza novinarjev. Financira ga Evropska komisija v sklopu sklada za okrevanje po epidemiji covida-19. S projektom želimo izboljšati prisotnost in prepoznavnost društva, povečati število aktivnih članov in revitalizirati aktive po regijah in medijih, izboljšati komuniciranje s člani in javnostjo ter izboljšati položaj fotoreporterjev na trgu.