András Dési: Nikoli ne veš, kdo stoji za medijskim lastnikom

»Bila je tipična sobota, osmega oktobra, ko sem izvedel, kaj je doletelo Népszabadság. Okrog pol desetih dopoldan me je poklical eden od sodelavcev in mi dejal – poslušaj, slabo novico imam. Torej sem vprašal – kdo je umrl? Sodelavec mi je odgovoril, da je mrtev Népszabadság.«

Tako je začel pripoved András Dési, eden od urednikov največjega opozicijskega časopisa na Madžarskem Népszabadság. Časopis, pri katerem je preživel 26 let, je prvič izšel kot revolucionarno glasilo leta 1956, na polovici madžarske revolucije. Do leta 1989 je bil uradno glasilo madžarske komunistične partije, po padcu železne zavese pa je postal neodvisen od oblasti. Delež v njem je ohranila fundacija, povezana s socialdemokratsko stranko.

Lani je ta delež prodala medijskemu konglomeratu Mediaworks, ki je oktobra letos ukinil časopis s pojasnilom, da je ustvaril preveč izgube. V sporočilu za javnost so zapisali, da  načrtujejo finančno prestrukturiranje. Dési poudarja, da na Madžarskem ni političnega časopisa, ki bi posloval z dobičkom, desničarska vlada s stranko Fidesz Viktorja Orbána na čelu pa dodatno pritiska na oglaševalce, naj ne oglašujejo v političnem tisku, kritičnem do oblasti.

Novinarji ukinjenega časopisa se zavedajo, da za Népszabadság po brutalnem, a diplomatskem zatrtju ni rešitve. Nekdanji sodelavci enega redkih od oblasti neodvisnih časopisov na Madžarskem sedaj le še zbirajo vse prispevke v tujih medijih. Népszabadságu v spomin.

Kaj pomeni ukinitev Népszabadsága za Madžarsko?

Svobode tiska ter intelektualnih in kritičnih platform je na Madžarskem zmerom manj. Népszabadság ni le časopis, je tudi del madžarske kulturne dediščine. S svojimi arhivi ima vrednost, ki nima cene. Kar tako so ga iztrebili, to pa je dramatična izguba. Dvomim, da bodo kdaj obnovili spletno stran in s tem vsebine, objavljene pred osmim oktobrom letos. Če bi to storili, bi bili do oblasti kritični teksti zopet dostopni, tega pa nočejo.

Na mestu, na katerem je bila še pred dvema mesecema spletna stran Népszabadsága, je sedaj skopa izjava za javnost. Piše, da Mediaworks vstopa v novo dobo in da je naslednja prioriteta vzpostaviti nov poslovni model Népszabadsága, ki ne bo le povzročal izgube.

Poslovnega modela ne nameravajo obnoviti. Edini načrt je bil ukinitev časopisa.

Torej ste resnično brez kakršnega koli upanja?

Nobenega upanja nimamo. Predstavnik novega lastnika je novinarjem ponudil odškodnino, če odidemo. Do konca novembra bomo vsi sprejeli to ponudbo, tudi jaz. Dvema sodelavcema so ponudili službo znotraj podjetja Mediaworks, ostali so že odšli ali pa ravnokar odhajamo.

Kaj boste sedaj počeli?

Nimam plana B. Dobiti službo v katerem od madžarskih medijev z mojim ozadjem, s 26 leti pri Népszabadságu, je precej težko. Ni odprtih delovnih mest, ker na Madžarskem niti ne obstaja Népszabadságu podoben medij. Mislim, da bom novinarstvo opustil, vsaj takšno, kot sem ga bil vajen delati. Tu pa tam bom objavljal članke v različnih revijah. Trenutno se dogovarjam z neko tedensko, ki mi je ponudila nekaj objav. A ni pogodbe, le košček za koščkom. Najti moram nekaj novega … Moram premisliti.

Pravite, da več kot 80 odstotkov medijev na Madžarskem nadzoruje vlada. Kaj pa preostalih 20 odstotkov?

Še vedno so kritični in od oblasti neodvisni, vendar vedno manj. Delujejo v zelo ovirajočem poslovnem in gospodarskem okolju. Životarijo iz dneva v dan, poganjajo jih le še skladi različnih civilnodružbenih liberalnih gibanj in tuji – denimo skandinavski. Vsi ti so bili minulo leto deležni sovražnih groženj madžarske vlade. Zatrtje Népszabadsága je pretnja neodvisnim medijem, ki so lahko na vrsti naslednji.

Kdo točno je lastnik podjetja Mediaworks, ki je ukinilo Népszabadság?

Mediaworks je eno največjih medijskih korporacij na Madžarskem, ki izdaja časopise in revije. Leta 2014 je podjetje ustvaril avstrijski poslovnež, Heinrich Pecina, ki je marioneta – najet je, da opravi delo namesto nekoga drugega. Za koga, je vprašanje. Mnogo poslovnežev je na Madžarskem tesno povezanih z vlado in stranko Fidesz. Predvidevamo, da je nekdo iz teh krogov najel Pecino, mu naložil, da ustvari Mediaworks, potem umori Népszabadság in na koncu proda družbo drugemu podjetju. Pred mesecem dni je namreč, verjetno za lepo ceno, prodal svojo korporacijo.

Bi rekli, da je medijsko lastništvo mnogo večji problem za časopise kot padanje naklade?

Absolutno. Dnevna naklada našega časnika je bila leta 1999, ko si ga je nagrabil nemški medijski mogotec Bertelsmann, nekje med 300.000 in 400.000. V zadnjih desetih letih je padla na 40.000 izvodov dnevno. A nedvomno je netransparentnost medijskega lastništva največji problem. Nikoli ne veš, kdo je zadaj.

Zakaj denimo člani uredništva Népszabadsága ne morete odkupiti časopisa po delih in tako začeti neodvisnega projekta?

O tej možnosti smo se pogovarjali, a veliko stane, za Népszabadság pa žal ni investitorjev. Mediaworks tudi zavrača predloge o prodaji znamke, ki jo želijo obdržati. Hoteli so iztrebiti časopis.

Kdo so bralci Népszabadsága?

Naši bralci so stari nad 45 let. Starejše občinstvo torej, večinoma z akademskim zaledjem. Živeči v Budimpešti in drugih velikih mestih, pretežno intelektualci. Mladi žal ne berejo političnih časopisov. Če že, novice na spletu.

Ampak vaše vsebine so bile na spletu in tam so bile zastonj?

Včasih so me univerze v Budimpešti redno vabile, da sem bodočim novinarjem predaval o svojih izkušnjah. Zmeraj sem jih vprašal, katere časopise berejo. Bil sem skrajno šokiran zaradi dejstva, da jih sploh ne berejo. Študenti z medijskih področij – ne berejo časopisov! Novice preberejo na spletu, a tiskanega časopisa ne vzamejo v roke.

Moja nedavna napoved Népszabadságu je bila, da bo v roku petih let obstajal le še na spletu. Žal sem bil v zmoti. A moja napoved je bila pet let, nič več. Pravzaprav sem se celo strinjal, da ga preselimo le na splet, ker je bil poslovni model, preko katerega je Népszabadság deloval, gotov. Naročništvo že dolgo več ni vzdržen model. Na Madžarskem so vsebine vseh časopisov na spletu žal dostopne brezplačno. To je bila velika napaka, ker so se vsi navadili, da lahko informacije dobijo zastonj na spletu. Zato trenutni poslovni model tiska ne deluje več.

Novinarji in uredniki smo naredili ogromno napak. Ena večjih je bila, da nismo izobraževali ljudi, da morajo za informacije tudi na spletu plačati. Korak za korakom bi jim morali dopovedovati – če želite v prihodnosti še brati časopise, tiskane ali spletne, morate za to biti pripravljeni plačati. Naklada se je dramatično zmanjšala predvsem zaradi interneta, komercialnih televizij in tabloidov. Tukaj so še brezplačniki, ki jih ponujajo na podzemni, in tako si ljudje, predvsem mladi, mislijo, češ zakaj bi plačali za kakšen časopis, če lahko drugega dobimo zastonj.

Leta 2010, ko je Orbánova stranka Fidesz v parlamentu dobila dvotretjinsko večino, s katero je mogoče spreminjati ustavo, so med prvimi temeljnimi zakoni, ki se nanašajo na ustavne spremembe, leta 2011 sprejeli novo medijsko strategijo, ki je popolnoma spremenila nadzor medijev. Kako se to kaže na primeru delovanja javnega servisa?

Nova medijska regulacija se primarno nanaša na radio in televizijo. Javna televizija od takrat pleše natanko tako, kot žvižga vlada. Omejili so oddajanje, trenutno imamo pet javnih televizijskih kanalov. Prvi je novičarski, a gre le in izključno za vladno propagando, osnovano predvsem na vprašanju migracij. Širijo opozorila in pretnje, kako bi begunci radi prevzeli deželo in podobno.

Mednarodne novice predstavljajo tako, kot si jih zamišlja oblast. Begunci in migranti so predstavljeni kot grožnja evropskemu stilu življenja. V poročilih se osredotočajo na izgrede in zločine, ki jih zagreši kateri od njih. Zgodb o tistih, ki so se uspešno integrirali, ni in jih ne bo. Drugi kanal je zasnovan za mlajše občinstvo in je orientiran na popularno kulturo; glasbeni program za otroke in mladostnike, ob večerih se vrtijo zabavljaški filmi. Tretji kanal je do potankosti zabavljaški, četrti pokriva izključno šport. Peti kanal je nostalgični program, ki črpa iz obširnih arhivov madžarske javne televizije. Predvaja stare televizijske filme in serije, kabaretske predstave iz sedemdesetih in osemdesetih. Ljudem je to všeč.

Z nostalgičnim programom vlada torej želi pri ljudeh vzbuditi nacionalno zavest?

Da, seveda. Najpomembneje, vlada hoče doseči, da ljudi politika ne bi zanimala ali da bi jih do mere, ko bi še podpirali ekstremne ukrepe  proti beguncem in migrantom. Načeloma pa vlada noče, da bi ljudje pomišljali, ali je dobra ali slaba. Želi si, da bi ljudje razmišljajo tako – to je naša oblast in ta oblast nas ščiti pred begunci in migranti. Pred celim svetom. In cel svet je nastrojen proti Madžarski. Ogromno je teorij zarot in Madžari imajo navado kriviti tujce in tuje dežele za lastne probleme.

Mednarodne raziskave, ki so se posvečale novi madžarski medijski zakonodaji, pravijo, da je bila madžarska javnost tiho, ko je vlada po mili volji spreminjala ustavo. Zakaj?

Mislim, da je madžarska javnost že v temeljih apolitična, ljudje se ne zanimajo za politiko. Ne zavedajo se, kaj pomeni nova ustava, kako preoblikuje deželo in sistem. Nihče se ni zavedal, kaj se dogaja, dokler akti niso bili predstavljeni, potem po hitrem postopku izglasovani in potrjeni. Zanimivo je, ker v predvolilni kampanji pred volitvami 2010 Fidezs ni nikoli govoril o novi ustavi. Ko so jo začeli snovati, ljudem ni bilo mar.

Kako ste se sprejemanju zoperstavljali od oblasti neodvisni mediji?

Mnogo časopisov, vključno z  Népszabadságom, je pozivalo proti medijski regulaciji in proti spremembam ustave. Nekaj stvari so morali izključiti, tudi ker niso bile skladne z zakonodajo EU.

Ampak kaj je najbolj zanimivo pri novi medijski regulaciji? Naj povem primer: komercialne radijske postaje so z njo obvezali k vsaj minuti poročevalskega programa na vsako uro. Za to bi morali vzdrževati in plačevati urednika poročil, kar bi jih veliko stalo. Tako je vlada prestrukturirala madžarsko tiskovno agencijo, ki zanje dostavlja že pripravljene poročevalske programe. Radijske postaje so preprosto odpustile urednike poročil in prevzele vnaprej pripravljene novice. Če poslušaš več madžarskih komercialnih radijskih postaj, slišiš praktično isti program. Zelo zvita poteza vlade.

Ker je bila legalna. Tudi ob ukinitvi vašega časopisa ste zapisali, da lahko Putin in Erdogan samo zaploskata Orbánu.

Absolutno legalno je bilo in vsi so ploskali, posebej komercialne postaje, ki so lahko na ta način privarčevale mnogo denarja. Da, Erdogan in Putin se lahko le učita od gospoda Orbána.

Verjame, da lahko samo močan mož vlada deželi. Sklicuje se na dejstvo iz anket, da Madžari pojmujejo dve imeni za najpomembnejša politična voditelja v celotni zgodovini Madžarske. Prvo je János Kádár, vodja komunističnega režima, drugo pa Miklós Horthy, ki je deželi poveljeval med leti 1920 in 1944. Oba sta bila avtoritarni politični vodji. Orbán to interpretira v smislu, da Madžari pač hočejo imeti neizprosne može na vrhu države. Pravzaprav mu gre to zelo dobro, ker propagando uporablja na izjemno sofisticiran in učinkovit način. To smo videli na primeru begunskega vprašanja, ki učinkuje še posebej na ruralnih predelih, kjer ljudje morda še v življenju niso videli enega samega migranta ali begunca, a se jih močno bojijo.

Posledice medijskega poročanja o beguncih in migrantih so se podobno kazale v Sloveniji, le vzvod ni bil povsem enak. Na kakšen način je begunsko tematiko pokrival Népszabadság?

Veliko smo pisali o tem, poskušali smo pristopiti pravilno. Izpostavljali smo, kako je oblast z njimi ravnala, kako so jih razčlovečili. Poskušali smo razkriti, koliko laži je za propagando oblasti. Zanimivo je, ker je bilo avgusta 2015, ko se je glavna železniška postaja v Budimpešti spremenila v begunsko taborišče, v madžarski družbi veliko solidarnosti. Potem se je nekaj zgodilo, še zmeraj se trudim razumeti, kaj je bil povod, da sta se miselnost in odnos Madžarov radikalno spremenila. Vladna propaganda do beguncev nikoli ni bila prijazna, a verjetno je bilo zaostrovanje te poglavitno. Morda je bila prelomna točka poročanje o incidentih silvestrskega večera v Kölnu, ne vem. Še vedno pa se trudim razumeti madžarske kolege in to, kaj jim je opralo možgane.

Kako se godi tistim, ki so na Madžarskem zaprosili in dobili politični azil?

Takšnih je približno med 400 in 500. Migrantov skoraj ni, predvsem zaradi bodeče žice, čeprav je verjetno mnogo tihotapcev, ki ljudi spravljajo čez mejo in naprej v Avstrijo in Nemčijo. Tisti, ki jim je Madžarska priznala politični azil, so v Budimpešti pravzaprav nevidni, tako malo jih je. V javnosti se jih ne sliši. Če imajo status begunca, lahko v Budimpešti začnejo novo življenje. Večina jih je hotela do Nemčije ali v skandinavske države, a tiste države so prav tako zaostrovale ukrepe proti beguncem, tako da so bili dejansko primorani ostati na Madžarskem in se tukaj postaviti na noge. Poznam begunsko družino iz Kurdistana. Hoteli so v Nemčijo, a so ugotovili, da bi imeli tam še več problemov, zato so ostali v Budimpešti. Oče je začel delati kot hišnik, žena dela kot čistilka. Zelo slabi delovni mesti, ampak nekaj je. Lahko so najeli majhno stanovanje, njuni otroci obiskujejo javno šolo – gotovo jim je bolje kot v Kurdistanu. Mislim pa, da se na Madžarskem počutijo čudno, tuje.

Če se še vrnemo na medije in cenzuro. Nedavno ste dejali, da nikoli niste čutili nobenih pritiskov, o čem in kako naj bi pisali. Kako je to mogoče poleg vsega, kar opisujete?

Pri Népszabadságu sem od leta 1989, ko je bil povsem drug čas. V vseh teh letih je en primer, ko sem objavo prispevka opustil. Leta 1999 so v Čečeniji ugrabili dva Madžara. Madžarska vlada ju je želela osvoboditi iz rok čečenskih teroristov. V času njihovih pogajanj sem dobil informacijo, da so ju v tistem času že ubili, še preden bi vlada lahko plačala odkupnino zanju. Ugrabitelji so talca prodali drugim skupinam, zato ju je bilo zelo težko izslediti. Ker sem imel zanesljive informacije, so me ljudje na vladnih položajih nagovarjali, naj tega ne objavim zaradi nacionalne varnosti. Veliko sem okleval, ker je bila res težka odločitev. Potem sem rekel, prav, ne bom objavil. In nisem, predvsem zaradi spoštovanje do žrtvinih družin, ker nisem želel, da njuni bližnji iz medijev izvejo, da sta mrtva. Javnost seveda ne ve, kaj se je zgodilo s talcema.

Zakaj ne?

To je še vedno občutljivo vprašanje. Ker je uradno stališče vlade, da se pod nobenimi pogoji nikoli ne pogaja s teroristi. Pri tem primeru so bila pogajanja s teroristi, ne neposredno sicer. Vlada je imela organizacijo, ki je bila zelo aktivna v Čečeniji in je poskušala priti v stik z ugrabitelji, a je bilo na žalost prepozno.

Kakšna država je Madžarska s političnega vidika?

Madžarska je zmes demokracije in avtokracije. Vlada uporablja demokratična orodja, da snuje avtokracijo. To je problem. Evropska unija, osnovana na temeljih liberalne demokracije, nima predvidenih ukrepov, s katerimi bi se soočila s tako nesvobodno državo. So razprave, a v resnici niso pričakovali, da bodo imeli kdaj članice, ki se ne bodo hotele ravnati po teh temeljih.

Orbán je denimo vztrajno zavračal kritike evropskih medijev o novi madžarski medijski zakonodaji, češ da je ironično, da madžarski časopisi ob tem zelo kritično pišejo o koncu svobode govora. Vi ste v nekem intervjuju izjavili, da je imela madžarska vlada do vašega časopisa očitno nekaj spoštovanja, saj se je Fidezs v mednarodni javnosti večkrat širokoustil, kako je Népszabadság dokaz, da svoboda tiska na Madžarskem še obstaja. Je ukinitev časopisa znak, da se madžarski vladi na mednarodnih tleh več ni treba dokazovati?

Ni jim mar, zelo močne se počutijo. Časopis so ukinili šest dni po referendumu o begunski kvoti. Bizarno je, ker je bil neveljaven, a vlada ga razglaša kot velikansko zmago. Hoteli so pokazati madžarskim medijem, da oni določajo pravila in da se to, kar se je zgodilo Népszabadságu, lahko komurkoli.

Kako so madžarski novinarji povezani med sabo?

Novinarska skupnost je zelo razcepljena. Oh, izjemno razcepljena. Tako zelo kot je razcepljena družba. Vem, da so mnogi novinarji provladnih časopisov nazdravljali ob ukinitvi Népszabadsága.

Na demonstracije je prišlo med 8000 in 10.000 ljudi. Na ulicah ni bilo množic. Ljudje gredo takoj naprej. Še včeraj je Népszabadság obstajal, danes ga več ni.

Kako je živeti v takšni državi?

Zelo nenavadno. Ko se pogovarjam z ljudmi na ulici, mi rečejo – oh, kakšna škoda, da  Népszabadság več ne obstaja. In v naslednjem trenutku pozabijo. To je to.

O čem se pogovarjate s sorodniki, prijatelji?

Predvsem se izogibam političnim temam. Pogovarjamo se o življenju, o hrani, o vsem, le o politiki ne, ker je to občutljivo vprašanje in ljudje vedo, kdo sem. Bojijo se, da jih bom hotel izzvati ali jih spraviti v nerodno situacijo. Če ne vprašajo po Népszabadságu, jim ga ne omenim.

Tudi posamezni člani stranke Fidesz so dejali, da ukiniti Népszabadság na ta način ni bila modra odločitev. A večina ljudi iz Fidesza je sarkastična.

Nedavno pa sem srečal prijatelja, dostojnega človeka, ki je začel delati za provladni časopis. Dejal mi je, da dela točno to, kar je njegov oče v komunističnem sistemu – sklepam kompromise, družino imam in poskrbeti moram za otroke, moj oče je storil isto. Bil je liberalen novinar, sedaj je nasprotno. Piše članke za vlado. To ni novinarstvo, a življenje je zapleteno. Nič ni črno-belo. Ne obsojam ga, poskušam razumeti. Morda bi … Ne, ne bi mogel narediti istega, tudi če bi imel otroke, a to je odločitev posameznika. Žal mnogo ljudi sprejme te odločitve. Ker so oportunistični.