Blog: Tudi tam “onkraj” smo za Naprej!

Dvajset let. Toliko je letos minilo od mojega prvega novinarskega prispevka, ki ni bil članek v šolskem časopisu. In prav dve desetletji kasneje sem se iz novinarstva umaknil. Preprosto ni šlo več. Ljubezensko-sovražno razmerje je postalo preveč naporno. Za moje zdravje, zasebno življenje, kritično distanco, ki sem jo – upam – vendarle znal negovati ves ta čas.

Ostajajo lepi, enkratni spomini. In prijatelji. Grenkoba lastniških intervenc, politikantsko-diletantskih odločitev, polen pod noge … ostajajo vse bolj zadaj (vsekakor pa ne pozabljeni). Ker je vendarle treba naprej. Ostaja tudi Naprej. Forward. Festival, ki smo ga s somišljeniki postavili kot odziv na krizne čase, v katerih so nam domala vsi dopovedovali, da ni denarja, da ni perspektive, da nismo več “in”, da ni druge poti, ker so nas povozile državljanske platforme. Ostaja ekipa, ki verjame v kakovostno novinarstvo, v dobre medije, odlične vsebine. Ekipa, ki je letos spet pripravila izjemen festivalski program. V prav takšnem tonu, kot smo ga uglasili prvič. Brez jamranja. Ekipa, ki bo še enkrat pokazala, da se kakovostno novinarstvo vedno splača. Da je še živo. Da še vedno lahko premika, spreminja.

Bravo, ekipa!

Sam torej postajam kritičen državljan, kritičen “konzument medijskih vsebin”. V ne prav lahkem prehodnem obdobju se “treniram” ne pozabiti, kako težko je včasih delati dobro v slovenskih medijih. Pa ne vedno po lastni, novinarski krivdi. Poskušam se (pre)oblikovati v medijskega kritika, ne kritikanta. Zato bom na “svoje dete”, festival Naprej/Forward, vedno prišel z največjim veseljem. In dolžnostjo. Ločiti zrna od plev. Prodane agende od pravih zgodb.

Kaj boste pa vi storili za boljše medije? Za podporo tistim, ki še delajo dobro? In tistim, ki polni zagona prihajajo, odločeni, da bodo delali še bolje?