»Chat in a hat with a hat«: od zgodovinarja do novinarja

Zadnji dogodek letošnjega festivala Naprej/Forward je bil pogovor z dopisnikom BBC Guyem De Launeyjem, ki dogajanje na zahodnem Balkanu spremlja iz Ljubljane. Njegov zaščitni znak je čepica, ki si ji jo za to priložnost nadel tudi novinar RTV Slovenija Igor E. Bergant. V zanimivem in z britanskim humorjem začinjenem klepetu sta odstirala nekatera manj znana poglavja Britančevega življenja, ki ga je v novinarski strasti od rodnega Liverpoola prek Japonske in Kambodže vodilo do Beograda in Ljubljane.

Otroška nadobudnost, ki je presegla predsodke

»Menim, da kot otrok nisem čutil nikakršne posebne navezanosti na svoj družbeni razred, saj so moje želje po akademskem izobraževanju to presegale,« je po nogometno obarvani uverturi dejal De Launey, ko ga je Bergant vprašal, kateremu razredu je v domačem Liverpoolu pripadal glede na znani stereotip, da so Britanci obsedeni s svojimi razredi, podobno kot Slovenci s svojo zgodovino. »Temu se je velikokrat pridružilo dejstvo, da je moja družina veljala za čudno, saj je naš priimek francoskega izvora, obenem pa sem imel za tisti čas dokaj nenavadno ime,« je o svojem zgodnjem otroštvu povedal liverpoolski gost, ki je poudaril, da raje kot danes običajni izraz Liverpoolec, uporablja opuščen izraz Liverpolitanec.

Zgodovinar, igralec, novinar

Na vprašanje o začetku novinarske kariere je Guy De Launey na Bergantovo začudenje odgovoril, da novinarstva ni nikoli spoznal z akademskega vidika, saj je sprva študiral zgodovino v Leedsu, kjer se je vključil tudi v glasbeno industrijo. Pot ga je zatem vodila na Japonsko, kjer se je vpisal na univerzo in poučeval angleščino, vendar je hudomušno dodal, da je »bolj kot dober učitelj angleščine bil dober učenec japonščine.«

»V tem času sem bil navdušen nad igranjem, zaradi česar sem se vpisal na filmsko izobraževanje v Santa Barbari, kjer pa me niso sprejeli,« je o svojih prednovinarskih izkušnjah nadaljeval De Launey in dodal, da se je s prvim pravim novinarskim delom seznanil preko očeta svojega takratnega dekleta, ki je iskal primernega kandidata za pisanje o stanju britanskih medijev.

Novinarsko delo je začel v arhivih BBC-ja, od koder je kmalu prišel na Radio 5 Live. Ob tem je mladim novinarjem svetoval: »Prva novinarska služba je najboljši čas za pridobivanje izkušenj. Takrat imaš najmanj omejitev in zagrabiti moraš vsako idejo, ki jo dobiš, čeprav se ti bo čez nekaj let zdela neumna.«

Športno novinarstvo, Kambodža, Beograd in Ljubljana

»Med svojim delovanjem na Radio 5 Live sem zasledil veliko nastopaštva in to je bilo tisto, kar sem v svoji karieri želel početi. Svoje kariere namreč nisem nikoli hotel jemati resno, tako kot jemljem službo,« je povedal o svoji karieri v športnem novinarstvu. Od tod ga je pot vodila v Kambodžo, kjer je kot svobodni novinar začel poročati o invalidnih športnikih. »Ta selitev je zame in mojo ženo predstavljala veliko tveganje, saj sva bila primorana prodati hišo v Britaniji zato, da sva si lahko plačala zavarovanje,« se je ob Bergantovem vprašanju glede tveganj zaradi poročanja iz takrat za novinarje dokaj nevarne države spominjal De Launey.

»Šele ob odhodu domov sem se zavedal, da je name ves čas pritiskal nek strah, saj je bilo življenje v Kambodži polno nevarnosti,« je povedal o olajšujočem občutku ob vrnitvi iz jugovzhodne Azije. Po osmih letih kamboškega življenja se je z družino preselil v Beograd. De Launey je od tam poročal predvsem o sojenju vojnim zločincem, pisal pa je tudi o intervjujih s svojci žrtev genocida na Balkanu. De Launey slovensko prestolnico opisuje kot »fantastično mesto«, za katero meni, da je v določenih segmentih bolj odprta od angleških mest.