Festivalski blog: Fotografom zasluženo!

Od dvanajstih sedim v isti predavalnici, na istem mestu. Skozi vrata kapljajo fotografi. Z nasmehom, ko vstopijo, z večjim nasmehom, ko odhajajo. Vprašanje, ki rdeče bliska nekje za mojimi malimi možgani, ob odzivu udeležencev, dobiva vijolične odtenke. Kako za vraga ne zmoremo ceniti naših fotografov? Evropa in svet poznajo moč fotografije. Evropa in svet novačijo slovenske fotografe, umetnike, ki  želijo ustvarjati doma, vendar zaradi omejenih možnosti ne morejo. Spet smo pri begu možganov, in spet pri iskanju krivcev. Iskreno ne vem dovolj o fotografiji, da bi se lahko šla strokovnjaka, pa vendar. Slovenski fotografi so diamanti v peskovniku puhlic, fraz in klišejev.

“Slovenija potrebuje take, kot je Witty,” pravi fotograf Jaka Gasar. Če ne kaj drugega, bi moral že ta navedek zadostovati grobemu orisu situacije v Sloveniji. Navedek interpretiram subjetkivno. Toliko, v obrambo. Vrzel v dokaj koherentnem in kontinuiranem slovenskem novinarstu nastaja v uredništvih fotografij. Oziroma zato, ker slednjih ni. Vsebina je žmoht prispevka, je steber. Stil jo krasi. Je kot okrasek na božično jelko. Fotografija pa jo približa. Je prvi vtis. Ljudje smo vizualna bitja, učinek na spomin pa je neprimerno večji, če je tekstu dodana fotografija.

Slovenski fotografi so dobri fotografi. Moramo jim dati priložnost, čas in mesto. Predvsem mesto. Nikar ne stiskajte fotografij v zgornje leve ali spodnje desne kote. Fotografija, če je dobra, bo bralcu povedala ravno toliko kot zgodba, to pa zato, ker je zgodba. Zato pustimo umetnikom, da se nas dotaknejo, cenimo njihovo ustvarjanje in mogoče bomo po tem, ko bomo prvič pogledali fotografijo zraven teksta, razumeli Wittijevo navdušenje nad našimi fotografi.