Govor Petre Lesjak Tušek: Strah naj ne diktira odločitev novinarjev

Dragi novinarji in novinarke, spoštovani gostje festivala Naprej.

Po malem sem se zdrznila v teh novembrskih dneh, ko sem ob dvajseti obletnici delovne dobe prejela jubilejno novinarsko nagrado. Sploh mi ni uspelo šteti let delovanja v medijih, nenadoma pa sem pristala v od debitantke oddaljenem času in prostoru, v katerem z začudenjem zrem v to nedojemljivo dvajsetico. Doletela me je nepripravljeno – podobno – se mi zdi – da v nenehni turbulenci težke medijske industrije doživljamo še vrsto drugih prelomnic, ki nas kljub pričakovanju in logiki nenadoma naslovijo kot kakšno presenečenje.

Veliko vas je – poleg srednje generacije – nocoj tu, ki ste v novinarstvu dlje kot dve desetletji. Takih, ki ste se zapisali novinarstvu, ga nemalokrat postavljali pred vse. Ki ste pisali novinarstvo, ker ste ga izbrali ne le za svoj poklic, ampak za svoje življenje. Veliko pa vas je tu tudi mlajših kolegov, ki vam razmere, vse manj naklonjene novinarstvu, ne bodo omogočile vztrajati, ki se boste verjetno odločili za odhode in prehode v druge sfere, pa vas niti ne bo kdo poskusil zadržati, temveč vas bo celo odganjal. Že zdaj smo in nedvomno še bomo bolj okrnjeni, zato nam realno preti, da bomo kot skupnost – ki je že zdaj zelo razbita in polna neenakosti – šibkejši. A obenem smo po letih, ko smo med nami ugotavljali generacijske prepade in razlike, na točki, ko smo domala isto izpostavljene vse generacije, ko se verjetno bolj kot kadarkoli prej približujemo skupnemu imenovalcu.  Bržkone ne smemo več gojiti iluzij, da bomo v tem poklicu – če bo šel po tej poti – dočakali starost.

Že pred skupščino Društva novinarjev sem poudarila, kako pomembno se mi zdi, da smo povezana skupnost, če želimo biti tudi odločni posamezniki. Še vedno menim, da je naše sodelovanje in povezovanje vodilo in gonilo novinarske skupnosti.

Seveda nismo dovolj povezani niti enotni niti kolegialni – in tudi zdaj, ko nas preštevajo in ko se preštevamo, ne uvidimo, da bi lahko bili le skupaj močnejši – med drugim tudi tako, da bi se kdaj za mlade, ki prihajajo, in za novinarstvo na sploh – odločneje zavzeli starejši oziroma uveljavljeni, cenjeni kolegi z verodostojnostjo v javnosti. A se jih preveč raje izvzame. Bržkone tudi zato, ker je tako pač prikladneje. Hkrati mlajše generacije v tekmi za osnovno, četudi slabo plačano delovno mesto, pristajajo na pogoje dela, ki ne zagotavljajo socialne in druge varnosti. Zato, ker so individualne pozicije in rešitve še vedno napačno razumljene kot izvzete iz kolektivnega – kot da kolektivna pozicija niti ni pomembna. Ker vsak od nas še vedno misli – saj se mi ne bo zgodilo nič, če bom priden in tiho. Ker nam odločitve prepogosto diktira strah za lastno preživetje.

Vsak od nas je tiho, ko so tiho tudi vsi ostali. Prevečkrat smo že bili tiho, vsi mi, in premalo odločni, misleč, da bo pritajeni molk, sploh v času, ko se pripravljajo spiski presežnih, rešil vsakega od nas posebej – ker v resnici daleč naprej ne zmoremo videti, kaj šele uvideti. Tudi zdaj, ko konformna tišina ali tu in tam kak zametek nasprotovanja, katerega zvok se hitro zaduši, preverjeno ne delujeta, še vztrajamo v na videz varnejših in udobnejših legah – misleč, da bo najhujše že minilo in da se bo nekako izšlo, vsaj za večino, in je zato treba pač le čakati in pristajati na argumentacijo neizbežnega poslabševanja in se sprijazniti.

Da bi se novinarji skupaj morali bolj zavzeti za novinarstvo v celoti, tako za skupnost kot za posameznike, je zdaj več kot na dlani – na vseh nas je, da se skupaj odločimo, kako in kdaj, in kaj, če ne zdaj.

V naši nedavni anketi ste sodelujoči v veliki meri opredelili pripravljenost za širšo akcijo, na skupno protestno reakcijo na slabljenje novinarstva – na vseh nas je torej, da se odločimo, ali imamo kaj več mobilizacijskega in skupnega potenciala od laježa na družbenih omrežjih in predvsem v teorijah. Če ne, lahko ne nazadnje tudi vztrajamo brez trohice odpora – a v vsakem primeru smo del igre, ne izločeni – in se tako v sedanjosti ne moremo izvzemati iz odločitev o lastni prihodnosti.

Sama kljub vsemu še vedno rada hodim v službo na Večer. Navezana sem na to bajto, tudi zaradi kolektiva, zaradi veliko kolegov in prijateljev, ki še znamo sodelovati in pogosto bolj kot na katerikoli drugi delujemo na moralno – čustveni pogon. Verjamemo, da pri tem še zdaleč nismo edini.

Skupnostnega poriva, ki nam gotovo kdaj škodi in ne le koristi, nam pri delu vseeno ne manjka. To seveda ni kaka celovitejša rešitev kompleksnih razmer – je pa vsaj odločna zavezanost k poštenemu in kolikor se da doslednemu delu, kakršno naj bi “pravo” novinarstvo v principu bilo.

Morda bralcev, gledalcev, poslušalcev ne “lovimo” več vedno prek nekoč prevladujočih kanalov, formatov, a število tistih, ki si želijo kakovostnega novinarstva ostaja še vedno veliko. Morda v nekem pogledu nekateri mediji z novimi kanali še nismo imeli tako široke baze bralstva, ki pa je drugačno od publike nekoč. A to ne pomeni, da je ni, obratno. Zato prihaja čas, ko bomo kot družba in država morali priti do spoznanja, da je kakovostno in resnicoljubno novinarstvo nujno finančno podpreti, tudi s strani bralcev, gledalcev, poslušalcev.

Novinarstvo, dobro novinarstvo ne more biti valuta, ki jo ljudje dojemajo kot samoumevno, kot nekaj, kar je dano in bo ostalo z zastonjskim klikanjem. Kakovostno novinarstvo potrebuje podporo tudi na ta način.

Za dobrimi zgodbami, preiskovalnimi temami, intervjuji, razpravami, kolumnami, analizami, preverjanjem dejstev stojijo novinarski in uredniški timi, ki si zaslužijo podporo.

Kot družba in država bomo morali priti do družbenega soglasja, da je takšna investicija v novinarstvo in s tem v hrbtenico javnega prostora, demokracije, potrebna in je na nek način naša skupna odgovornost.

Nocoj vseeno praznujemo. Praznujmo. Ker to v novinarskih in fotoreporterskih vrstah in podpornih krogih, ki ste tukaj, pa vendar še znamo – kakorkoli resne so stvari in kakorkoli jih ali se resno jemljemo.

Čestitam vsem, ki ste zavezani vero – dostojnim temeljem in ostajate – novinarji.