Intervju: Preprosto niso mogli verjeti, da veliki šampion goljufa

Svet je opozoril na eno največjih prevar v zgodovini športa. Novinar britanskega tednika The Sunday Times je že leta 1999 posumil, da Lance Armstrong francoski pentlji kraljuje s pomočjo dopinga. Po dolgih 13 letih novinarskega preiskovanja je David Walsh dosegel, da je bilo pravici zadoščeno.

Lance Armstrong, ki je najprej premagal raka, nato pa sedemkrat zapored zmagal na kolesarski dirki Tour de France (1999–2005), je nazadnje priznal jemanje nedovoljenih poživil in izgubil vse naslove. O izkušnjah z iskanjem resnice bo novinar in avtor treh knjig (L. A. Confidential, From Lance to Landis, Seven Deadly Sins) David Walsh zvečer govoril na festivalu Naprej/Forward v ljubljanskem Kinu Šiška.

Večkrat ste dejali, da niste preiskovalni novinar. Kdo si torej zasluži pridevnik preiskovalni, če ne novinar, ki je razkrinkal Lancea Armstronga?

Nisem preiskovalni novinar, ker prvih 21 let novinarske kariere nisem preiskoval ničesar. Tudi ko sem leta 1999 prvič poročal s Toura, tega še nisem počel. V srcu sem čutil, da Lance ni čist – zato sem moral postati preiskovalni novinar, čeprav za to nisem bil usposobljen. Ko sem ga obtožil uporabe dopinga, sem razjezil in užalostil zelo veliko ljudi. Preprosto niso mogli verjeti, da veliki šampion, ki je prebolel raka, goljufa. Moral sem jim pojasniti, da imam dobre razloge za to, da mu ne smejo verjeti.

Katere?

Sumljiva je bila predvsem povezava z zloglasnim italijanskim zdravnikom Michelejem Ferrarijem. Italijanski časnik Gazzeta dello Sport je objavil kratek članek o njegovem zaslišanju zaradi sodelovanja z dopingiranim Kevinom Livingstonom, ki ga je Lance označil za brata; bila sta tudi člana iste ekipe. Precej sumljivo, mar ne? To je bila začetna točka preiskovanja: ugotoviti, ali obstaja povezava med Lanceom in Ferrarijem. Seveda je obstajala, saj se je izkazalo, da je Lance zdravnika redno obiskoval v hotelih.

Vam je pri preiskovanju pomagalo kakšno »globoko grlo«?

Proti koncu so mi precej pomagali trije ljudje, prej pa sem večino dela opravil sam. Preostali mi preprosto niso verjeli. Ko sem objavil prispevek o sodelovanju s Ferrarijem, sem bil prepričan, da bodo bralci opazili goljufijo, a je niso. Zanje je bila dovolj Lanceova izjava, da je Ferrari pošten zdravnik.

Kako ste se spopadli s pritiski okolice? Napadli ste eno največjih, najvplivnejših in, seveda, najbogatejših športnih zvezd tistega časa. Ne kot Oprah Winfrey, ki je Lancea v svoj šov povabila, ko so mu že odvzeli vse naslove.

Kot mlad novinar sem pisal za lokalni časopis v manjšem irskem kraju. Tam sem se spoprijateljil s policistom, ki mi nekoč dejal: imava eno skupno stvar – nisva plačana, da bi bila popularna. Delo novinarja je zame preveč vznemirljivo, da bi čutil pritisk.

Sunday Times vam je vedno stal ob strani.

Vedno. Kar je zelo pomembno, saj novinar brez prave podpore medijske hiše ne more preiskovati. Na Touru 1999 me je ves navdušen poklical športni urednik, ker je bila Lanceova zmaga odlična zgodba. Dejal sem mu, da je njegova zmaga umazana, nato mi je odvrnil: Če si prepričan, potem to tudi napiši. Pozneje sem zaradi Lanceove tožbe, ki smo jo izgubili, časopis »stal« milijon funtov. Tri leta o njem nisem smel pisati, saj so bili sodniki na njegovi strani. Zakoni o obrekovanju so v Veliki Britaniji katastrofalni.

V srcu sem čutil, da Lance ni čist – zato sem moral postati preiskovalni novinar, čeprav za to nisem bil usposobljen.

Ste denar dobili nazaj?

Smo, še dodatnih 300 tisoč funtov.

Imajo novinarji dovolj podpore za poglobljeno poročanje?

Če je novinar predan in želi preiskovati, bo zdaj to počel lažje kot nekoč, vsaj v Veliki Britaniji. Pisanje je dolgočasno, če se omejimo le na rezultate in zmage, časopisi pa ne želijo biti takšni, zato imajo uredniki radi poglobljene zgodbe. Še vedno je v športnem novinarstvu veliko navijaštva, a vse več se ukvarjamo s problematičnimi temami. Pred desetimi leti nihče ne bi poročal o možganskih poškodbah v ligi NFL, zdaj pa je to zelo pomembna tema.

Če le bežno preletimo športne novice, lahko skoraj vsak teden beremo o novih dopinških škandalih, po drugi strani pa se nekaterih največjih športnih asov nihče ne dotakne. Kariero končajo neomadeževani.

Popolnoma razumem, da veliko ljudi ne zaupa nikomur, saj so nam športniki v preteklosti pogosto lagali. A ta odziv temelji na čustvih, ne na dokazih. Ko me vprašajo, kako lahko verjamem Boltu, odvrnem, naj mi dajo dokaze. Če ni dokazov, novinarji ne moremo osumiti nikogar, saj v nasprotnem primeru postanemo »kengurujsko sodišče«. (samooklicano, skorumpirano sodišče, op. a.)

A tudi vi niste imeli trdnih dokazov, ko ste osumili Lancea …

… ampak devetdeseta leta so bila popolnoma drugo obdobje. Vsi smo vedeli, da kolesarji jemljejo eritropoetin (EPO), a takrat še ni bilo testov, ki bi to lahko dokazali. Danes ne morem trditi, da je Bolt jemal rastni hormon, saj lahko preverimo, ali ga je vzel ali ne. Kdor pravi, da protidopinške agencije svojega dela ne opravljajo dovolj dobro, naj se vpraša, zakaj so morali Rusi na olimpijskih igrah umazane vzorce zamenjati s čistimi; zakaj so morali ustanoviti drugi, skrivni laboratorij in vrtati luknje v steno, da so lahko skrivali vzorce; zakaj so v to vpletli varnostne službe? Če bi bilo tako lahko uiti kontroli dopinga, tega ne bi počeli.

Bi morali doping obravnavati kot vrsto kriminala? Goljufivi športnik prejme nagrado, ki pripada nekomu drugemu, podpiše sponzorsko pogodbo, ki pripada nekomu drugemu …

Popolnoma se strinjam, morali bi uvesti tudi zaporne kazni. Nagrade za vrhunske športne dosežke so trenutno nesorazmerno višje od kazni za dopingirance, zato se goljufati izplača.

Kako se proti temu boriti?

Dopinga ne bomo nikoli povsem izkoreninili, saj bo vedno nekdo želel goljufati, lahko pa precej zmanjšamo njegov pomen. Ozaveščanje mladih je pomembno, a prepričan sem, da je najboljši način temeljit nadzor izven tekmovanj: da lahko športniku vzamejo vzorec urina ali krvi, ko to najmanj pričakuje. Tak program zahteva ogromno denarja in predanosti, a daje rezultate.

O čem boste danes predavali na festivalu?

Govoril bom o težavah modernega športa, o izkušnjah, ki sem jih pridobil med 13 leti, ko sem sledil Lanceu, pa tudi o tem, kako ljudi prepričati, da verjamejo resnici. Športni navdušenci imajo pogosto raje lepo laž kot umazano resnico.

Za Guardian ste pred leti dejali, da so primerjave med vašo zgodbo in primerom Watergate pretirane, a laskati vam vendarle morajo. Navsezadnje ste bili navdušeni, ko je Dustin Hoffman odigral manjšo vlogo v filmu The Program, posnetem po vaši knjigi Seven Deadly Sins.

Prav res sem bil presrečen, saj je film Vsi predsednikovi možje, v katerem Hoffman igra novinarja Carla Bernsteina, eden mojih najljubših. Pogledal sem ga že neštetokrat in vedno znova me navduši. Mnogi ne verjamejo, da uživam med preiskovanjem, in najboljši odgovor je ta film. Večina ga je že videla in mora pritrditi, da novinarja nista psihični razvalini, ampak se veselita vznemirljive preizkušnje. Tako sem se počutil tudi sam.

Intervju so objavili v časopisu Delo.