Kakšna bo naša zapuščina: Moč, nasilje in molk v medijskih uredništvih

V Nasledstvu (Succession), HBO-jevi uspešnici, ki jo mnogi uvrščajo med najboljše televizijske serije vseh časov, najmlajši sin medijskega mogotca Logana Royja spolno nadleguje direktorico očetove medijske korporacije WayStar RoyCo. Večkrat ji v različnih situacijah pošlje fotografije svojega spolnega organa: na poroki svoje mame, med poslovnimi sestanki, kadarkoli mu pride na misel. Geri (upodablja jo J. Smith-Cameron) daje Romanu (igra ga Kieran Culkin) – svojemu krščencu – jasno vedeti, da je njegovo vedenje nesprejemljivo, vendar tega slednji iz svoje hiperprivilegirane pozicije ne more in ne želi slišati. Smith-Cameron dobro odigra nelagodje, pa tudi neprijetno zadržanost, saj je Roman poleg starejšega brata in sestre v igri za prevzem očetovega medijskega imperija. Ne želi tvegati jeze »kraljeviča« in s tem svoje lastne pozicije znotraj industrije. Nelagodje se nadaljuje vse dokler Roman pomotoma lastnemu očetu ne pošlje fotografije spolnega organa, namenjene Geri, in to sredi skupnega sestanka. Šele takrat je nadlegovanja konec; prekine ga odhajajoči mogotec, Geri pa se hladno distancira od Romana.

To je poučen trenutek v Nasledstvu in dobra ilustracija razmerij (ne)moči. Slikovit, čeprav izmišljen prikaz tega, kar je raziskava v okviru projekta »Ženske v medijih« prepoznala kot izjemno razširjeno prakso. Konzorcij raziskovalk in raziskovalcev iz Srbije, Bosne in Hercegovine, Slovenije in Hrvaške je problematiko preučeval več mesecev. Tri avtorice – Denisa Sarajlić, Selma Zulić Šiljak in Lamija Kovačević iz Mediacentra Sarajevo – so na koncu kot trden temelj za nadaljnje delo na projektu ustvarile analizo. Projekt poteka predvsem zahvaljujoč sofinanciranju Evropske unije iz programa CERV (Državljani, enakost, pravice in vrednote), z njim pa so raziskovalke in raziskovalci razkrili šokantne obsege nadlegovanja in nasilja nad ženskami, ki delajo v medijih. Ne glede na to, ali gre za neželeni spolni stik, »trolanje« in blatenje po družbenih medijih, neposredne grožnje s smrtjo zaradi novinarskega dela ali fizične napade na ulici med opravljanjem dela –, je raziskava presegla zastavljeni okvir in pričakovanja. Iz analize, ki je bila prvotno zamišljena na dvajsetih straneh, je nastal primerjalni pregled katastrofalnega stanja na skoraj osemdesetih straneh, objavljena pa so bila tudi tri ločena nacionalna poročila za Hrvaško, Srbijo in Slovenijo.

Letni dopusti so minili, začelo se je novo šolsko leto, toda za mnoge ženske se nasilje in nadlegovanje na delovnem mestu nista končala. Če ga niso doživljale med »sezono kislih kumaric« (mirnim poletnim obdobjem, ko tradicionalno ni veliko zanimivih medijskih tem), so se ga vse bolj začele bati z vsakim dnem, ko se je dopust bližal koncu. Ker je september v šolskih klopeh mesec ponavljanja, smo v komunikacijski ekipi projekta sklenili, da bi bilo dobro ponoviti, kaj smo z raziskavo ugotovili, katere dejavnosti smo izvedli in kaj še naprej delamo za zmanjševanje akutnosti problema. Širša projektna ekipa v štirih državah je resnično predana delu; raziskave nismo izvedli zato, da bi jo objavili in nato nanjo pozabili. Komunikacijska kampanja je zamišljena kot orodje za osveščanje širše javnosti o samem obstoju tega problema. Ena od novinark je v poglobljenem intervjuju nekoliko začudeno ugotovila: »Ukvarjamo se s poklicem, v katerem se borimo za pravice vseh, razen za svoje lastne.«

Delavske in človekove pravice novinark, pa tudi urednic, voditeljic, montažerk, snemalk, tajnic, lektoric, kostumografk, šminkerk ter celotne pahljače drugih vlog, ki poganjajo medijsko industrijo, so redno kratene. Znanstvenoraziskovalna analiza Women in Media: Mapping the patterns of workplace harassment in Slovenia, Croatia, Serbia and Bosnia and Herzegovina je izhodiščna točka projekta. Napisana je v angleškem jeziku in javno objavljena na spletni strani projekta (https://womeninmedia.eu). Prejšnje raziskave so bile delne in metodološko ozke, zato smo se odločili za vseobsegajoč pristop k problemu. Raziskava je razkrila, kako razširjeno je kršenje delavskih pravic. Najpogostejše je kršenje pravice do počitka ter kršitve pravic, določenih v pogodbi o zaposlitvi. Hitre, skoraj vsakodnevne spremembe v medijskem okolju utišajo ženske, ki delajo v medijih; iz strahu pred maščevanjem in izgubo zaposlitve večina kršitev svojih pravic ne prijavi. Več kot štirideset odstotkov vprašanih je navedlo, da so najpogostejše kršitve prisotne na začetku kariere. Takrat se tudi toleranca do kršenja pravic vzpostavi kot nekaj »normalnega.« Raziskava je zaznala tudi plačno vrzel med spoloma.

Uredništva so anketirane novinarke večinoma opisovale kot toksična delovna mesta, v katerih prevladuje kultura zlorab in nadlegovanja. Kar 78,38 odstotka vprašanih je doživelo vsaj eno od oblik spolno pogojenega nasilja, medtem ko jih je 65,84 odstotka doživelo spolno nadlegovanje. Tretjina vprašanih je bila spolno nadlegovana s fizičnim stikom. Storilci so večinoma sodelavci iz uredništev ter nadrejeni. Ženske so diskriminirane pri dodeljevanju tem, po enakem načelu pa se jih tudi vrednoti: medtem ko se moške v novinarstvu presoja po kakovosti dela, so ženske v medijih podvržene ocenjevanju na podlagi videza, oblačenja, privlačnosti in zasebnega življenja. Potiska se jih v »lažje« teme.

Sindrom izgorelosti na delovnem mestu dosega epidemične razsežnosti in postaja sistemski problem. Mnoge ženske same poiščejo psihološko pomoč ali pa v celoti zapustijo poklic in toksično delovno okolje, da bi ohranile duševno zdravje. Raziskava je pokazala, da manj kot 10 odstotkov žensk, ki delajo v medijih na območju Hrvaške, Slovenije, Bosne in Hercegovine ter Srbije, prijavi napade in nasilje. Zaščitni in preventivni mehanizmi so večinoma le »mrtva črka na papirju,« če sploh obstajajo. Zato je strokovna interdisciplinarna ekipa v okviru projekta oblikovala tudi obsežen Pravilnik o preprečevanju spolnega in drugih oblik nadlegovanja v uredništvih, ki je kot model na voljo redakcijam v regiji za implementacijo mehanizmov zaščite vseh delavcev na delovnem mestu. Pravilnik predvideva tako preventivne kot reaktivne ukrepe za zatiranje vsake oblike nasilja in nadlegovanja vseh zaposlenih; celo tistih, ki vstopajo v izbirne postopke za zaposlitev, opravljajo prostovoljno delo ali le honorarno sodelujejo z medijskimi organizacijami. Objavljen je javno, v okviru projekta pa zagovarjamo njegov sprejem v medijskih hišah.

Kampanja za osveščanje javnosti to jesen vstopa v svojo drugo fazo, v kateri strateško in ob pomembnih datumih senzibiliziramo strokovno javnost. Sindikat novinarjev Hrvaške ter partnerske organizacije – Mediacentar iz Sarajeva, sindikat »Nezavisnost« iz Novega Sada, Društvo novinarjev Slovenije ter vodilni partner Zavod Krog – nadaljujejo s sporočanjem rezultatov, zagovarjanjem implementacije Pravilnika in opolnomočenjem žensk, ki delajo v medijih, z jasnim sloganom: »Ne v mojem uredništvu,« javnost pa na ta problem opozarjajo pod geslom »Moč ne pomeni, da smeš.« Naš cilj je, da bodo zapuščina tega projekta opolnomočene in osveščene medijske delavke, odvrnjeni nasilneži, široka implementacija Pravilnika v regiji ter konstanten napredek v poklicu, ki je nekoč predstavljal srednji sloj, danes pa se bori za preživetje. Ameriški fotoreporter James Nachtwey je ponudil najboljšo definicijo novinarstva: »Sprememba se ne more zgoditi, dokler ne identificiramo, kaj je narobe. Verjamem, da je novinarstvo storitvena dejavnost, storitev, ki jo nudimo, pa je osveščanje.« Tako v javnosti kot znotraj poklica samega.

Financirano s strani Evropske unije. Izražena stališča in mnenja so zgolj stališča in mnenja avtorja(-ev) in ni nujno, da odražajo stališča in mnenja Evropske unije ali Evropske izvajalske agencije za izobraževanje in kulturo (EACEA). Zanje ne moreta biti odgovorna niti Evropska unija niti EACEA.