Lahko je vsak, ne zna pa vsak

»Zgoraj imajo žurko,« se zasliši iz šestega nadstropja stanovanjskega bloka v središču Ljubljane. »Zakaj pa?« zanima dečka, ki svojemu očetu seže malo čez kolena. Vstopita v dvigalo in njegov odgovor se med zapiranjem vrat izgubi. Med tem se nadstropje višje začnejo zbirati prvi gostje. Društvo novinarjev Slovenije praznuje v svojih novih prostorih na Vošnjakovi ulici 110. obletnico delovanja.

»Dobrodošli« je napisano v značilnem rdečkastem odtenku ob vhodu in tik pred omaro, ki se tistega večera počasi polni s plašči in dežniki. »Urednica je rekla, naj po jutrišnjem dogodku čim prej objavim, da bo ažurno … Zdravo!« vstopita mlajši novinarki in med odpenjanjem plašča hitita pozdravljati znance. V manjši sobi na levi so vitki kozarci in nedotaknjeni prtički, s še nedavno prepleskane stene na desni dogajanje opazuje znano slovensko novinarsko pero. »Novinarstvo nikoli ni bilo deležno vsesplošnih simpatij,« piše ob ilustraciji Jurija Gustinčiča, podobi, oblikovani iz besed in črk.

Hodnik popelje obiskovalce v prostornejšo sobo, tokrat prepleteno s pomenki novinarskih kolegov. Starejši gospodje in dame, za katere se zdi, da so se srečali po več letih, in mlajši, ki prihajajo po opravljenih obveznostih v uredništvih. Pri mnogih je očitno, da so z mislimi še vedno pri zgodbah tistega dne. Pretresljivih, nenadnih, zaskrbljujočih, aktualnih. Tistih, vrednih zvoka tipkovnice in pogovora z več sogovorniki. Nekateri pogledujejo k mobilnim telefonom, h kazalcem ročnih ur. Tok misli se pri nikomur zares ne ustavi. Zasliši se zvok fotoaparata. Objektiv je ujel še eno podobo na steni. »Ni nadomestka za pravo novinarstvo,« piše pri novinarju Nicku Daviesu.

Nekaj po šesti uri popoldan uri se koraki zbranih usmerijo k osrednjemu prostoru. Nekateri stojijo pred knjižno polico z več nepogrešljivimi naslovi knjig, drugi se posedejo, ostali stojijo in prisluhnejo. »Mislim, da je prav, da se jih spomnimo,« pove zbranim novinarka Nevenka Dobljekar. Z lista začne nizati imena nekdanjih društvenih predsednikov. Današnjim generacijam ne zavida: »Žal mi je, da je novinarstvo izgubilo na vrednosti. Ampak kakšna bi bila danes Slovenija brez medijev? Ponosna sem na vas. Papir je le papir. Želim vam, da bi se branili, se borili za resnico do zadnje kaplje krvi.«

Začne se temniti, balkon nad ljubljanskimi ulicami zapolnjuje nekaj študentov novinarstva. »Ne jemljejo nas resno, poklic je strašno podcenjen,« pravi eden izmed njih. Drugi pa: »Novinarstvo je zares v velikih težavah.« »Totalnih,« mu odvrne somišljenik. »Kljub temu bi se vsi nujno morali truditi doseči enake cilje – razmišljati, kaj je v javnem interesu, povedati resnico, četudi ta komu ne bo všeč. Državljana spomniti na pravice in dolžnosti, ga spodbuditi k razmišljanju in premisleku o tem, kaj je prav,« strne 21-letna Tina. »V društvu dobiš občutek, da je dejansko nekomu mar. Srečaš ljudi, ki razmišljajo podobno in jim ni vseeno. Zares jih spoznaš veliko,« pravi Zarja. »Saj se vsi zavedamo problema,« nadaljuje, »ampak upamo, da se bo nekako dalo izvleči iz njega.«

V odsevu prostranega okna so med drugim vidni odsevi nekaj generacij starejših novinarjev. Kljub živahnejši razpravi se obrazi zresnijo, ko spregovorijo o izzivih poklica. »Razmere so razrahljane zaradi neurejenih delovnih razmerij. Pomembno je, da si stojimo ob strani, se borimo, se ne uklanjamo pritiskom, postajamo strokovnejši. Poštenost naj bo pri tem osnovno vodilo. Želje po znanju je v novinarstvu danes premalo. Nikoli ne bi smeli zanemariti učenja,« pravi Večerov novinar Aleš Kocjan. Televizijski voditelj in novinar na RTV Slovenija Seku M. Conde nadaljuje: »Toliko možnosti, kot jih ima danes novinarstvo, jih ni imelo še nikoli. Hkrati pa je s pojavnostjo obratno začela padati kvaliteta. Danes je lahko vsak novinar.« »Ne, ne bi smel tega zagovarjati!« ga prekine mlajša Večerova novinarka.

»Lahko je vsak, ampak ne zna vsak! To sem želel povedati,« nadaljuje novinar, za katerega se zdi, da mu ne uide nobena značajska lastnost sogovornikov. Opozori, da ob poplavi informacij primanjkuje novinarjev, ki bi se dodatno izobraževali. »Pa imaš za to vedno čas?« zanima kolegico. »Vzamem si ga,« pravi. »Ne predstavljam si novinarja brez vedoželjnosti. Novinar vedno dvomi in drugim ne ugaja. Njegova ljubezen do resnice je večja kot do samega sebe.« Novinarstvo opisuje kot tekmo, kjer danes velikokrat ni cilj najti prave in preverjene informacije, ampak prve. »Pa sta v tem poklicu humanost in resnica nujni,« še doda.

Branko Maksimovič je društvu predsedoval od leta 1997 do 2001: »Slovensko novinarstvo je doživelo nesluten razvoj. Nismo vedeli, da boste zašli v takšne težave. Prekarno delo – takrat tega pojma še ni bilo. Danes možnosti za učinkoviti razvoj ni, saj morajo talentirani mladi novinarji producirati kot po tekočem traku. Gre za nepreverjene informacije, ki zgolj odmevajo.« Po njegovem mnenju je najmočnejše orožje novinarja znanje: »Z njim se veliko lažje upiramo vsem pritiskom.«

Da mora ravno z njim novinar vzbuditi pozornost, pravi tudi nekdanji novinar RTVS Drago Bulc. »Želim si izobraženih, neodvisnih, usposobljenih, politično neodvisnih novinarjev. Za to pa potrebujemo primerne dohodke in pravno zaščito. Če odpove policija, sodstvo, politika, potem je novinarstvo tisto, ki lahko spremeni družbo. Nanjo lahko vpliva le, če je dovolj vztrajno.« Mladi novinarji naj v poklicu ostanejo, če imajo v sebi dovolj energije in če so jih vzgojili pošteno, še pove.

Nad Ljubljano v meglicah začne padati mrak. »Sto deset let je dolga, časti vredna doba,« pozdravi na pol napolnjen osrednji prostor predsednik Društva novinarjev Slovenije Matija Stepišnik. »Sto deset – veliko več kot toliko je problemov. Največja stanovska organizacija mora pri tem ostati močna, odzivna, mora nastopiti kot javna avtoriteta. Brez baze sami težko premikamo stvari. Mlajši se moramo učiti od starejših, ti pa morajo sprejeti, da znajo mladi kaj narediti bolje. Z novimi prostori smo se oborožili za prihodnost, vabim vas, da jih napolnite z energijo.«

Pogled spusti z lista, prestopi in nadaljuje: »Razmišljali smo, ali naj nocoj zavrtimo videoposnetek, ki smo ga pripravili. Odločili smo se, da to storimo. Kot vedno je tudi ta ponedeljek popoldan točno vedela, kaj povedati. Dala je izjemno sporočilo za prihodnost …« Špela Šipek, zaprisežena novinarka, ki se je ravno tisti dan za vedno poslovila od nas.

Ugasnejo se luči, na platnu se najprej pojavijo arhivski posnetki. Črno-belim podobam tipkanja na pisalni stroj, naglemu tiskanju časopisov in težkim televizijskim sprejemnikom sledijo izjave. »Glede na pretok informacij in to, katere vire lahko spremljamo, smo v enem izmed najboljših obdobij za delo. Po drugi strani pa je to tudi najbolj izzivalno. Zbrati informacije in presoditi, katere so primerne, je težka naloga. Zahteva veliko več znanja, veliko več razgledanosti …« spregovori televizijska novinarka in urednica, posneta pred javno televizijo tistega ponedeljkovega popoldneva. Preden se kamera na njej zaustavi, odločno pove: »Zdi se mi pomembno, da se vsak še toliko bolj kot kdaj koli prej vpraša, kaj je res tisto, zaradi česar želim biti novinar.«