Matej Košir: V tako majhni državi se denar lahko usmerja od ‘neprijaznih’ k ‘prijaznim’ medijem

Na mestu direktorja in glavnega urednika Žurnala24 je okoli štiri leta. Negotova situacija, v kateri deluje medij, mu ne preprečuje, da bi svoj poklic opravljal manj predano in zagrizeno. Dnevno bije boj z oglaševalci, ki si vsebino največkrat skoraj lastijo. V takih okoliščinah se polnokrvno novinarstvo kaj hitro lahko izgubi. O tem, kako je razpet med profesionalnimi načeli in financami ter kje vidi prihodnost medijev, smo se pogovarjali z Matejem Koširjem.

V poplavi medijev in novic, ki so jih polna tudi družbena omrežja, je borba za bralce neizprosna. Katere prednosti ima Žurnal24 v primerjavi z ostalimi mediji? 

Predvsem naše zgodbe. Da se torej ne ukvarjamo z isto materijo kot vsi ostali, ampak se kot novinarji vedno znova postavljamo v vlogo bralca, uporabnika nekih storitev, potrošnika, pacienta in skozi to prizmo osvetljujemo dejstva.

S kakšni pritiski se kot neodvisen medij spopadate? 

Ker večino prihodkov ustvarimo od oglaševanja, pogosto prihaja do kratkih stikov med prodajo in uredništvom. Sploh zato, ker nekateri oglaševalci zakup medijskega prostora enačijo z zakupom vsebine. Ampak to ni njihova težava, pač pa težava medijev, ki so dopustili, da oglaševalci odločajo o vsebini ali celo od tega .

Pritiski so vedno bili in vedno bodo, novinarstvo pa jih je in jih bo preživelo.

V preteklosti se je bila burna razprava o tem, ali bo internet povsem izrinil tisk. To se ni zgodilo, se je pa v veliki meri spremenila struktura medijskega trga. Kam menite, da se bo novinarstvo razvilo?

Tisk bo brez dvoma v neki obliki obstal še kar nekaj desetletij. Že do zdaj je bil neke vrste prestiž in bo v prihodnosti še večji. Pa ne s stališča bralca, da se razumemo, ampak lastnika medija, ki bo moral vire financiranja poiskati drugje, da bo lahko tiskal časopis z izgubo, če poenostavim. Zdaj smo pred vprašanjem, kaj se bo zgodilo s televizijo, ki pa vsaj na slovenskem trgu nikogar ne vznemirja. Čeprav imamo oglede za nazaj, čeprav ljudje prestavljajo med oglasnimi bloki, čeprav mladi televizije ne gledajo več, oglaševalci še vedno silijo na televizijo in njen tržni delež raste le v naši državi, povsod drugje pada. Zaradi te balkanske specifike, se s tem vprašanjem še ne ukvarjamo. Če bi sledili krivulji upadanja gledalcev nacionalne televizije, bi bila ta leta 2060 brez njih.

Dobro novinarstvo je temelj vsake demokracije. Pritiske je mogoče čutiti tako s strani oglaševalcev kot tudi politike. Kako manevrirate med pritiski na eni in načeli novinarstva na drugi strani?

Pritiski so vedno bili in vedno bodo, novinarstvo pa jih je in jih bo preživelo. V človeški naravi je, da želimo na glas opozoriti, ko nekaj ni prav, ko se dogajajo krivice. Te kritične mase je dovolj v vseh režimih, zato se svet tudi spreminja. Političnih pritiskov sploh ne čutimo. To pa zato, ker je vsakomur jasno, da tu nima nikakršnih vzvodov in da ne bo ničesar dosegel. Z drugimi besedami, nikomur nismo nič dolžni, nihče nima nikakršnega vpliva. Seveda, dokler ne govorimo o oglaševanju. Tu ima politika velikanski vpliv na velika državna podjetja in tudi vsa ostala, ki od države potrebujejo kakšno soglasje ali posel. V tako majhni državi, kjer smo tako zaščitniški do svoje srebrnine, se lahko usmerjajo velikanski tokovi denarja stran od “neprijaznih” medijev ali k “prijaznim”. Tu ne gre za dnevne pritiske, ampak za neko inercijo, zato se je proti njej težko boriti. Ko pa oglaševalci hipno reagirajo zaradi kakšne vsebine, jih poskušamo najprej pomiriti, da smo pač medij in če so naredili nekaj narobe, naj kritiko vzamejo za nekaj dobrega. Če s tem nič ne dosežemo in običajno je tako, se pač soočimo s posledicami. Klient je prekinil kampanjo. In kaj zdaj? Nič. Če bi karkoli spremenili, ne bi bili več novinarji, ampak le še zabavljači.

Se lahko pritiski stopnjujejo do te mere, da se bomo tudi slovenski novinarji morali bati za svoja življenja?

Absolutno. K sreči pa smo še vedno zelo varna država in zelo malo je prepletenosti med odločevalci in tistim najbolj umazanim kriminalom. Pri nas gre večinoma za usluge, za gospodarski kriminal nekih navez, ki so močne le v notarskih pisarnah, ne pa na ulicah. A to se lahko spremeni.

Ali kot urednik kdaj pomislite, kako bi ravnali, če bi enemu izmed vaših novinarjev zaradi njegovega dela grozili? Se je to že zgodilo? Če da, prosim opišite.

Zgodilo se je meni, zgodilo se je drugim novinarjem. Seveda bi novinarja zaščitili na vse možne načine, pač odvisno od situacije. Nevarnosti so različne ‒ če se razplamti ogenj v begunskem centru, če je novinar na terenu med hudimi poplavami ali če mu nekdo grozi. Kljub vsemu je treba vedeti, da novinarstvo nasploh ni nevaren poklic, lahko pa vse skupaj v sekundi zaide v čisto skrajnost. In takrat največkrat ostaneš sam in razmišljanje urednika, kako te bo zaščitil, če bi kadarkoli prišlo do česa podobnega, ni v veliko pomoč.