Matija Stepišnik o razvoju DNS

Matija Stepišnik je predsednik Društva novinarjev Slovenije postal pred štirimi leti, ko je nasledil Grego Repovža. Z Večerovim urednikom notranje politike smo se ob 110. obletnici Društva novinarjev Slovenije pogovarjali o pomenu društva za novinarsko profesijo, slovenski medijski podobi in anomalijah, ki pestijo novinarski poklic.

Letos mineva 110 let ustanovitve enega od dveh predhodnikov sodobnega Društva novinarjev Slovenije. Kje vidite največjo razliko med pomenom društva v času ustanovitev in danes?

V vsakem obdobju bi vloga novinarstva v družbi morala biti zasledovanje resnice, ščitenje interesa javnosti ter odpiranje tem, vprašanj in zgodb, ki zasledujejo ta interes. Novinarstvo kot profesija je skozi društvo šlo čez številne izjemno težke čase slovenske zgodovine – tako skozi vojno obdobje kot skozi čas totalitarizma, ko je bilo svobodno novinarstvo preganjano in kritična misel zatrta. Del novinarstva se je na drugi polovici osemdesetih postavil v prve vrste izjemno pomembnega procesa, osamosvojitve Slovenije. Da je neodvisno novinarstvo preživelo njemu nenaklonjene čase, je moralo pokazati velikansko zavezo javnosti.

Sicer je težko primerjati novinarstvo skozi različna časovna obdobja, saj se je moralo soočati z različnimi zunanjimi »sovražniki« oziroma različnimi centri moči, ki so poskušali neodvisno preiskovalno novinarstvo onemogočiti ali vsaj omejiti. Enkrat s strani političnega sistema, danes pa to počne koalicija kapitala in politike, ki ji ni v interesu, da bi imeli pokončne neodvisne medije. Take, ki bi objavljali zgodbe, za katere si želijo, da bi ostale skrite.

Zakaj je pomembno, da obstaja nek prostor, kjer se novinarji lahko srečujejo znotraj novinarskega poklica?

Društvo novinarjev je kot največja in najstarejša stanovska organizacija v tem trenutku izjemno pomembno, tudi glede na razmere, v katerih se je znašlo lokalno in globalno novinarstvo. Pomembno je, da zastopa interese novinarstva, interese novinarjev in novinark, ki so pod izjemno močnimi pritiski in ta hip soočeni z brutalno socialno erozijo položaja novinarjev s prekerizacijo poklica. Po drugi strani pa je ena ključnih preizkušenj, s katerimi se danes sooča novinarstvo, spreminjanje medijskih hiš v »fast news« obrate, v tekoče trake novic.

Društvo novinarjev je zagotovo lahko eden ključnih branikov novinarskih interesov, lahko je glas novinarske skupnosti. Predvsem pa bi morali vzpostaviti poenoteno fronto, da se lahko upremo dramatičnemu upadanju standardov, poskusom lastnikov, da bi ustvarili izrazito vitke, poceni redakcije, ki bi »štancale« vesti ter zapirali oddelke, ki se ukvarjajo s preiskovalnim novinarstvom, zunanjo politiko, komentiranjem. Ti so ključnega pomena, da novinarstvo kot tako obstane. Kakovostno novinarstvo je hrbtenica javnosti, je hrbtenica demokracije. Hrbtenice se ne poskuša samo upogniti, ampak tudi zlomiti.

Je med novinarji premalo solidarnosti?

Predvsem v zadnjih letih je solidarnosti izrazito premalo med vrstami novinarjev, ki so zaposleni in s tem obdani s pravno in socialno zaščitno mrežo, in pa vedno večjo množico novinarjev, ki so v zadnjih letih stopili na trg brutalno fleksibiliziranih delovnih razmer in prekariziranih odnosov. V takih pogojih dela so lahko odpuščeni čez noč. Velikokrat novinarji, ki so v medije prišli v nekih boljših časih, boja za to, da se uredi status novinarjev prekercev, niso razumeli tudi kot lastnega boja in kot boja za celotno novinarstvo. Vendar bomo ob takšnem trendu čez nekaj let vsi novinarji s.p.-ji. Novinarstvo s.p. pa je novinarstvo, pri katerem je avtocesta pritiskov veliko bolj odprta.

Ponekod v medijih je tudi veliko lažne solidarnosti. Takrat ko bi bilo znotraj lastnega ceha treba povedati, kdo je prekršil poklicne, profesionalne in etične standarde ter s tem nepovratno poškodoval ugled poklica. V takih trenutkih pa je med novinarji verjetno premalo sposobnosti za samorefleksijo, vzpostavitev ničelne tolerance in izkoreninjene takšnih praks. Zaradi pomanjkanja neštetega imamo danes številne politično ali kapitalsko motivirane medijske projekte, ki so v osnovi namenjeni partikularnim interesom, ki z novinarstvom nimajo nobene veze.

Društvo novinarjev pripravlja tudi festival Naprej/Forward, kjer so predstavljeni novi trendi in dobre prakse v novinarstvu. Vendar je med občinstvom videti zalo malo starejših novinarjev in urednikov, ki imajo v produkciji medijskih vsebin pomembno vlogo. Je problem, da se za omenjene vsebine in razvoj medijev zanimajo samo mladi oziroma tisti, ki so prisiljeni aktivno spremljati aktualno dogajanje?

Kritično je treba priznati, da smo verjetno naredili kakšno napako tudi v društvu novinarjev, da nismo uspeli pritegniti uredniškega dela novinarske javnosti. Po drugi strani pa se mi zdi, da je tukaj prisoten refleks samozadostnosti in prepričanja, da vemo dovolj, vse ali pa celo preveč. Mlade generacije novinarjev, ki so danes vržene v bazen in obsojene na trši boj za preživetje znajo očitno veliko bolj ceniti znanje, veščine in medijske treninge. Njihova stava na to, da bodo novinarji, ki se bodo v tem času veliko naučili, v prihodnosti bolje opravljali novinarski poklic, je zagotovo ohrabrujoča.

Seveda bi pričakoval, da bodo ravno uredniki tisti, ki bodo uredniško znanje, ki ga sicer uporabljajo v dnevni operativi, želeli dodatno izpopolniti in ga nato skozi praktične primere prenašati na mlade novinarje. Ti se vendarle – tole je treba reči – največ naučijo ravno skozi delo v uredništvih. Medijski treningi in predavanja so super. Pravo poklicno učenje pa prihaja skozi številne dnevne poklicne izzive.

Kaj lahko od Društva novinarjev pričakujemo v prihodnje?

Društvo mora obstati kot krovna organizacija za zaščito interesov novinarjev in kot branik kakovostnega novinarstva visokih profesionalnih in etičnih standardov. Na tem področju mora društvo ohraniti svojo avtoriteto, opravljati mora svoje naloge suvereno. Že nekaj let star je razmislek, da bo treba – če bo interes na drugi strani – trdneje povezati prizadevanja glede izboljšanje socialnega statusa novinarjev na relaciji s Sindikatom novinarjev Slovenije. Enoten nastop, tudi v preteklosti, bi najbrž lahko učinkoviteje preprečil dramatično nižanje socialne strukture in pravne varnosti novinarjev.

Ob osnovnih nalogah pa bo društvo lahko preživelo le, če se bo tudi samo prilagodilo, tako kot so se novim razmeram morali prilagoditi številni mediji. Naloga društva je, da bo v tem vse bolj hitrem, krutem in zahtevnem medijskem okolju svoje člane novinarje sposobno oborožil z novimi znanji, trendi, veščinami. To bo v prihodnosti najbrž odločalo o tem, kdo bo obstal na medijskem trgu.