Medijsko ogledalo: Za neodvisno in angažirano novinarstvo #video

Prvi festivalski dan z več predavanji tujih in domačih medijskih strokovnjakov je za nami. Poslušali smo o nekaterih dobrih medijskih praksah, ki jih ustvarjalci medijskih vsebin potrebujemo, da lahko širši javnosti dostavljamo kvalitetne in verodostojne informacije. In kaj si o našem delu zares mislijo bralci, poslušalci in gledalci?

V Medijskem ogledalu so nam ogledalo tokrat nastavili klimatologinja Lučka Kajfež Bogataj, odvetnik Dino Bauk, raziskovalka migracij Mojca Pajnik, fizik in urednik Kvarkadabre Sašo Dolenc in diamantni maturant Svit Komel. Debato je povezovala Maruša Kerec z Vala 202.

Lučka Kajfež Bogataj je izpostavila, da mediji znanosti in okoljskim problemom ne posvečajo dovolj pozornosti. “Mediji se danes prodajajo – šteje branost, šteje gledanost. Kvantiteta kot tudi kvaliteta zato nista zadovoljivi.” Novinarji se veliko bolj potrudijo pri političnih zgodbah in velikokrat pozabijo ali ne opazijo zgodb v znanosti in okolju. Kritika je letela na t. i. pristop za in proti, pri katerem se novinarji, po njenem mnenju, umaknejo, ker niso kos obravnavani temi: “Takšen pristop daje ljudem neke domneve, ki so lažne. Pomembno je širjenje resnice, ne širjenje dvoma in strahu.”

Kadar se v svetu dogajajo pomembne reči, se poskuša slovenskim medijem izogniti in se poslužuje tujih. Kot pravi domači mediji “drugorazrednim novicam”, kamor sodijo tudi okoljske tematike, ne posvečajo pozornosti in objavljajo kratke agencijske vesti.

Kako poročamo o politiki? Kar se tiče poročanja o kazenskih postopkih, misli, da bi morali “potegniti zavoro”. “Pravnost države smo začeli presojati po tem, koliko je obsojenih ljudi. To se ne da.” Pravno državo zagotavlja neodvisen sodnik, brez kakršnih koli medijskih pritiskov, ki bi lahko vplivali nanj. Meni, da bi morali biti mediji ob poročanju o kazenskih postopkih bolj kritični, premišljeni in previdni.

Tudi mladi so dobili priložnost nastaviti ogledalo medijem. V njihovem imenu je govoril Svit Komel. Zmotilo ga je, da se o mladih zmeraj govori v povezavi s študentskimi volitvami, brezposelnostjo, maturantskimi plesi, … in, da so v medijih prepogosto predstavljeni v slabi luči.

Obregnil se je tudi ob razumljivost poročanja medijev. “Ali je funkcija medija zgolj ponudba vsebine, ki bo razumljiva samo neki že oblikovani generični osebi? Ali prav medij kot množično občilo oblikuje bralca, za katerega mora biti medijska vsebina razumljiva?” Odgovarja, da povprečen bralec dandanes pogojuje uredniško politiko in medijsko produkcijo, hkrati pa opozori na to, da tiskani medij z vsakim branjem spremeni in soustvarja bralca.

Sledila je raziskovalka migracij Mojca Pajnik. So svoje delo korektno opravili? Opaža, da gre pri poročanju za spojenost medijskega diskurza z diskurzom, ki ga producira politična sfera. Meni, da je šlo za reprodukcijo večinskega političnega mnenja. “Prispevki so poustvarjali vzdušje kaotičnosti in so na nek način legitimizirali razpravo o tem, kaj bo državni aparat naredil, da bo begunsko krizo omejil.« Dodaja, da se tudi v mnenjskem žanru, ki omogoča izhod iz dominantnih okvirov, kaže ujetost in podvrženost tej razpravi. S tem se krepi legitimizacija prej omenjenih razprav. »Potrebno bi bilo poiskati alternative, ki so v odpiranju medijev kot nekega javnega prostora, ki omogoča razsojanje, ne golega objektivizma.« Zmotilo jo je to, da so mediji postali podaljšek elitnega diskurza in ne opravljajo svoje primarne naloge –ne odpirajo debat.

S kritiko položaja znanosti v medijih je nadaljeval Sašo Dolenc. Izpostavi, da je znanost v slovenskih medijih vedno bolj prisotna. Vedno več je tudi novinarjev, ki znajo poročati o znanosti na način, kot je to potrebno. Toda, še vedno premalo. Opozarja, da mnogo medijskih hiš povabi k sodelovanju znanstvenike, ki za svoje delo niso (primerno) plačani – za znanost v medijih ni sredstev. Drug problem vidi v tem, da se vse več znanstvenikov ne želi izpostavljati, ker se bojijo, da bodo narobe razumljeni s strani novinarjev, ki občinstva ne bodo seznanili s pravimi informacijami. Kasneje se morajo s kritikami, ki slabijo ugled, soočati znanstveniki. Kljub temu, pa morajo biti znanstveniki odzivni na vprašanja novinarjev – to je njihova dolžnost.

Najpomembnejše je ohranjati neodvisno poročanje, ne pisanje pod pritiskom uredniške politike. Na korektno poročanje vpliva tudi status novinarjev. Ključno bi bilo izboljšati pogoje dela, razmisliti o ustanovitvi novinarskega sindikata. Ko je vsem tem pogojem ugodeno, postanejo medijski prispevki kot dobra knjiga. Tega si želimo.