Mnogi me ne marajo, vendar …

Zdravko Reić je legenda športnega novinarstva na Hrvaškem. S svojimi komentarji je še vedno v stiku s športom, čeprav je uradno že v pokoju. Dolgoletni novinar Slobodne Dalmacije in kasneje Sportskih novosti je v svoji pestri novinarski karieri, v kateri so ga zapisane besede stale mnogih groženj in razbitega avtomobila, vseskozi obdržal svoj tipičen dalmatinski značaj. Po izobrazbi je sicer pravnik, pot pa ga je v času propada Jugoslavije vodila tudi izven »novinarskih voda«, in sicer na mesto direktorja Hajduka. Tam se je takoj zapletel v afero, ki je svoj epilog dobila po dolgih dvajsetih letih obravnav na sodiščih. Kar dvakrat bi se lahko pridružil hrvaški politični stranki HDZ, a namesto tega je raje ostal zvest pisani besedi. Na festivalu Naprej/Forward bo govoril o prihodnosti športnega novinarstva.

Bi se odločili za drugi poklic, se pravi, da ne bi bili športni novinar, če ne bi bilo nogometnega kluba Hajduk?

Bil sem nagnjen k temu, da postanem športni novinar. Igral sem v mlajših selekcijah Hajduka, oče pa je bil nogometni sodnik. Eden največjih strokovnjakov za mednarodno pravo v bivši državi dr. Davorin Rudolf je slišal moje najstniške razprave o nogometu in me povabil k Slobodni Dalmaciji. Dolgo časa sem bil v uredništvu, kjer sem pripravljal lestvice, zapisoval določene rezultate in jih urejal ter pisal vesti, ki so bile objavljene brez mojega podpisa. Ta poklic me je nekako potegnil vase, sem pa prepričan, da bi verjetno naredil dobro odvetniško kariero, glede na to, da sem vztrajen, razgledan in znam biti gostobeseden.

Zgodaj ste začeli z delom športnega novinarja? Vam je uspelo uskladiti delo in študij prava?

Prvi dve leti sem opravil v roku, potem pa sem študij malo podaljšal, saj sem za tretji in četrti letnik potreboval štiri leta. Prišla sta namreč zaslužek in bitka za položaj v uredništvu. Vendar kakorkoli pogledamo pri Slobodni Dalmaciji sem bil eden redkih, pravzaprav celo eden prvih s fakultetno diplomo.

V času, ko ste pri Slobodni Dalmaciji začeli z novinarsko kariero, uredništva novinarjev niso pošiljala na pot, ampak so ti poročila o tekmah povzemali od agencij. Se vam zdi, da se danes zaradi krize uredništva vse pogosteje poslužujejo takšne prakse?

Prvo potovanje, na katerega sem se podal z novinarsko nalogo, je bila tekma pokala Sremska Mitrovica : Hajduk (1:4). Uredniku sem sporočil, da mi bo babica Mandina plačala vlak. V karieri sem mnogo prepotoval. Menim, da sem ravno na potovanjih napredoval kot novinar, hkrati pa tudi dozoreval kot človek. Za časopis je odločilnega pomena, da novinarji potujejo, in ne – kot danes – pobirajo in sestavljajo zgodbe iz interneta. Časopisi danes stagnirajo in prav zato novinarji grejejo stole v uredništvih. Uredniki se bojijo za svoje plače, oni so tisti, ki bdijo ozirom skrbijo za proračun uredništev in zato se ne potuje. V času, ko sem začel novinarsko kariero, ni nobenemu prišlo na  pamet, da lahko telefonira v tujino, kaj šele, da bi tja odpotoval. Bila je senzacija, ko sem telefoniral Nikoli Piliću v London, kjer je igral polfinale Wimbledona 1967. Telefoniral sem iz pošte, potem pa sem prinesel račun v uredništvo, kjer so mi strošek poravnali. Od takrat smo lahko pri Slobodni Dalmaciji klicali športnike v tujino, vendar se tja še ni potovalo.

Je sedaj, zaradi interneta in novih tehnologij, mogoče narediti iz uredništva kvalitetnejši prispevek kot pa takrat, ko ste vi začeli novinarsko kariero?

Ni govora. Ko sem intervjuval prvega človeka Milana Adriana Gallianija, sem v njegovi pisarni nad njegovo mizo opazil sliko Janeza Pavla drugega. Tega ne morete najti na internetu. To je podrobnost, toda pomembna. Eno je doživeti tekmo, pogovarjati se, postavljati vprašanja, ki jih želiš, drugo pa je vzeti podatke s portalov. Kdo vam zagotavlja, da so informacije na portalih točne? Skratka, internet je sredstvo za pomoč, priprava za pogovor, tako kot so dokumentacija, pridobljeno predhodno znanje, informacije od kolegov …

Bili ste tudi direktor Hajduka. Kako se je po opravljanju takšne vloge ponovno vrniti v športno novinarstvo in ponovno pisati o Hajduku?

Teh šest mesecev v Hajduku je bilo najtežjih v mojem življenju. Tam so bili namreč  vsi proti mojemu prihodu. Ko sem odstopil, sem šel k takratnemu glavnemu uredniku Slobodne Dalmacije Jošku Kulušiću. Takoj me je odpeljal v mojo sobo, kjer je bila še vedno moja miza, nezasedena. Rekel mi je ‘Tvoje mesto te čaka’. Ko sem odšel iz sobe na hodnik, je bil ta poln mojih kolegov, ki so mi zaželeli dobrodošlico, kar me je ganilo do solz. Nadaljeval sem kot urednik športne rubrike, kasneje pa sem se vrnil k pisanju. Moram priznati, da ni bilo lahko, ker bi na vsako kritiko dobil repliko, češ da se maščujem. Skrbno sem pazil, a hkrati nisem popuščal. Vedite, da z leti pridobiš na značaju. Tako da me tukaj mnogi ne marajo, vendar mi priznavajo objektivnost.

V športnem novinarstvu obstaja mnogo zank. Bi se strinjali, da ste se znašli v eni takšnih, ko ste prevzeli mesto direktorja Hajduka?

Da sem odšel v Hajduk ravno v času propada Jugoslavije, ko je bil nacionalizem v vzponu, je bila slaba odločitev. Bil sem član partije. Ko sem odšel v Hajduk, sem vrnil partijsko knjižico. Od takrat nisem član niti ene stranke. Toda na Hrvaškem je bilo pomembno imeti legitimacijo HDZ, saj so ti bila tedaj odprta vsa vrata. Dvakrat mi je bilo ponujeno, da se včlanim v HDZ, saj bi ‘tako postal nedotakljiv’. V času Kulušića v redakciji ni bila pomembna partijska pripadnost, pommebno je bilo tvoje novinarsko delo. Bila je to objektivnost, ki ni odgovarjala tedanji oblasti, zato so nas zrušili. Vendar sem se obdržal tudi v redakciji s HDZ predznakom, predvsem zaradi svojega znanja. Vendar mislim, da ni bilo dobro, da sem se prenaglil in odšel v Hajduk.

Je bila še kakšna druga past, v katero ste se ujeli?

Seveda, bilo je veliko pasti, pritiskov, ponudb, podtikanj … Največja past je tedaj, ko novinarji postanejo glasniki trenerja ali predsednika, in ko ugajajo igralcem. Na to sem pazil, vendar sem zaradi prepričanja o njihovem prav podpiral nekatere trenerje, na primer Tomislava Ivića. Enostavno se moraš opredeliti, moraš imeti izdelane kriterije. V primeru Ivića sem spoznal, da ve in vidi situacijo bolje od drugih. To nasprotovanje množicam mi je veliko dalo. Vzemimo Torcido. Proti tej navijaški skupini sem vedno imel kritičen pogled, zato me tudi ne marajo, toda vseeno me cenijo.

V Ljubljani boste govorili tudi o prihodnosti športnega novinarstva. Kako mislite, da bo izgledal delovni dan športnega novinarja leta 2030?

V času, ko sem začel z novinarskim delom, je bila novica kraljica časopisa. Danes je situacija povsem drugačna, vse novice se takoj objavijo. Toda pomembna je obdelava informacij. Ne vem, kako bo to leta 2030. Tehnično oziroma tehnološko nisem podkovan, menim pa, da bodo imeli časopisi drugačno obliko. Tako bo lahko bralec izbiral teme, o katerih bo želel nekaj slišati. Menim, da bralci poleg gole novice, ki jo lahko poberejo na portalih, cenijo tudi obdelavo novic, informacij, in da se bodo pravi intervjuji, reportaže ter preiskovalno novinarstvo vedno cenili. Tehnologija napreduje. Ko sem uporabljal telefaks na evropskem prvenstvu v Nemčiji leta 1988, sem mislil, da je to vrhunec. Potem pa so prišli prenosni računalniki, hitrost je postala ključna. Toda vseeno bodo obstali tisti novinarji, ki obvladajo svoj posel. To je, da odkrijejo svojim bralcem dogodke na svoj način in jih o njih podučijo. Verjetno se bo zgodila nekakšna kombinacija pisane in govorne informacije točno iz kraja dogodka.

Ali mora športni novinar motivirati ljudi, da posvetijo pozornost športnemu dogodku? Se pravi, da ga ljudje obiščejo, ga pospremijo po televiziji ali pa o njem preberejo prispevek?

Prav gotovo, enako kot novinarji pri drugih rubrikah motivirajo ljudi, da si ogledajo film, predstavo ali da obiščejo določeno mesto. Toda napovedi športnih dogodkov ne smejo nikakor biti navijaške. V teh napovedih so pomembni moralna komponenta, objektivnost in realnost. Novinarji hitro zapadejo v rutine, še posebej pri športu, kjer se dogodki hitro menjujejo.

Nedavno je preminil dalmatinski pevec Vinko Coce. V eni izmed svojih pesmi pravi :  »Kada umrem umotan u bilo na Poljud odnesite mi tilo  …,« (Ko bom umrl zavit v belo, mi truplo odnesite na Poljud  op.  a.). Je tudi pri vas prisoten takšen entuziazem do “Ponosa grada”?

Ponese me pričakovanje tekme, recimo tiste reklame za Ligo prvakov, v katerih navijači korakajo in pojejo ter tako bodrijo svoje igralce. Nihče ne more ostati ravnodušen, ko se na Poljudu zapoje “Dalmatinac sam …”. Pred dvajsetimi leti se kaj takega ni dogajajo, saj je bila takšna pesem neke vrste svetoskrunstvo. Takrat se je namreč moralo peti Hrvaški. Vendar se čez čas odkrijejo mnogi nepridipravi, na dan pridejo kriminalna dejanja. Tako raste odpor proti oblasti in centralizmu. Prepričan sem, da je Hajduk proizvodnja denarja in veselja, zato sem močno za rešitev, da klub dobi privatnega lastnika. Videli bomo, kako se bo vse to razvijalo, toda menim, da je potrebno dati Hajduk v roke nekomu, ki bo vlagal in potem iz tega po možnosti zaslužil.

Kar ste napisali v svojih tekstih, najpogosteje v komentarjih, ni bilo vedno po volji vseh. Imeli ste težave s Torcido in menedžerjem Ivana Strinića. Bi še vedno napisali tisto, kar ste, čeprav so vam poškodovali avto in vas polili s kozarcem vode?

Vidim, da veste določene podrobnosti. Imel sem veliko neugodnih situacij. V Hajduku sem bil velikokrat “persona non grata”. Že 1967 sem dobil pisno obvestilo, da mi je prepovedan vstop v dom Hajduka. Bilo je veliko obračunov z igralci, groženj …. Nedolgo nazaj so me po tekmi Split : Rijeka, obkrožili štirje pripadniki Torcide, me preklinjali, žalili ter mi govorili, kako mi bodo razbili glavo. To z menedžerjem Strinića se je zgodilo, ker nisem sprejel njegovega predloga za sodelovanje. To je ‘ti napihuj, jaz ti bom pa plačal’. Braradićev sin igra sedaj v prvi ekipi Hajduka. Njegov oče trdi, da je njegov sin novi Boban, v kar ne verjamem. Sem pa zadržan glede njegovega dometa, ki pa mislim, da je skromen.