Ob dnevu svobode medijev: Spoštovani direktor, medijev ne bomo rešili le z odpuščanji!

Ob svetovnem dnevu svobode medijev v Društvu novinarjev Slovenije objavljamo odprto pismo »anonimnega novinarja«, naslovljeno na direktorja medija. V pismu so izpostavljeni izzivi, s katerimi se novinarji med drugim soočamo v času hitrih sprememb v medijski industriji. Uredništva so se v zadnjih letih trudila prilagoditi novim medijskim trendom, novinarji pa so se spremenili v vsebinske in tehnološke multipraktike. Kljub vsem prizadevanjem novinarjev, vodstva medijskih hiš niso uspela učinkovito monetizirati novinarskih vsebin. Poslovnih modelov, ki bi dolgoročno delovali, še vedno ni. Deloma je to posledica majhnega trga, omejenega s slovenskim jezikom, in številnih drugih družbenih sprememb, vendar ne gre zgolj za to. Čas je, da tudi poslovodstva medijev prevzamejo odgovornost in poiščejo rešitve, ki bodo omogočile uspeh medijskih produktov v novem okolju. Zgolj odpuščanje novinarjev in krčenje vsebin ne bosta zagotovila dolgoročnega obstoja kakovostnega novinarstva.

—

Spoštovani direktor,

ob današnjem dnevu svobode medijev vas kot dolgoletni novinar sprašujem, kakšna je prihodnost našega medijskega podjetja in s tem, kakšna je moja prihodnost v njem.

V zadnjih 20 letih sem se iz novinarja, ki se dnevno posveča pripravi največ ene zgodbe, prelevil še v fotografa, snemalca, montažerja, skrbnika družbenih omrežij oziroma vplivneža, najprej na Facebooku, nato na X-u, pa Instagramu, zdaj Tiktoku. Pa podcasterja. Skratka, vse, kar v določenem trenutku narekujejo trendi. Trenutno postajam partner umetnointeligenčnemu kolegu, ki menda zmore več, bolje in hitreje.

Z leti sem iz novinarja specialista in komentatorja “napredoval” tudi v vsebinskega vseznalca, s poglobljenim poznavanjem različnih vsebinskih področij, ki so jih nekoč pokrivali drugi.

Gledal sem, kako ti odhajajo. Moji kolegi in kolegice. Drug za drugim. Nekateri v bolje plačane in manj naporne službe izven novinarstva. Teh mi je najbolj žal. Druge smo v odhod prisilili sami. Ker da je treba varčevati, saj so prihodki vsako leto nižji.

Že 20 let mi razlagate, da klasični mediji umiramo. Da nas nihče več ne bere, posluša, gleda. Da ljudje novice spremljajo samo še na prej omenjenih omrežjih, kjer je treba vso poglobljeno znanje uporabiti zato, da ga stisnemo v 250 znakov, ali 15-sekundni video. Ker je menda to vsa pozornost, ki jo občinstvo premore. V bitki za drobce pozornost moramo biti prvi, uporabljati fraze in trike, ki bodo ljudi namamili h klikanju.  

Kliki štejejo. “Če si klikabilen, si še uporaben, sicer te ne rabimo več,” poslušam. “Treba se je prilagoditi novim načinom, digitalizaciji, konkurenci,” poslušam.

Poslušam. In se prilagajam. Vedno znova.

Poslušam, a ne razumem. Kako nam bo izčrpavanje novinarjev in krčenje kakovostnih vsebin pomagalo obstati in čemu je namenjeno? V neizprosnem iskanju novih pristopov in občinstev nas zapuščajo dolgoletni naročniki, starejši bralci, ki za vas niso dovolj pomembni, da bi prednje vsako jutro dostavili časopis, vreden branja.

Zato ukinjamo papirne edicije. Postopoma. Najprej smo jih skrčili na obseg, s katerim v nekih starejših časih poslanec kolega niti pobožati več ne bi mogel, kaj šele udariti. Potem ukinemo dostavo, potem še tisk. Ker “stari bodo itak pomrli”.

Srednjo generacijo z neprebojnimi sloji pojavnih oglasov odvračamo iz svoje spletne strani, še preden se uspejo prebiti do člankov.

Kdo bo torej vzgajal mlajšo generacijo v bralce, ki bodo znali ceniti kakovostne novice in medije?

Odpuščamo novinarje, izgubljamo občinstvo, vse v imenu boljših bilanc in dobičkov lastnikov, ki jih novinarstvo v resnici sploh ne zanima.

Zdi se kot slaba šala, najmanj oksimoron. Če bi delal spet kot komentator in bi poglobljeno poročal o takih poslovnih modelih, bi najbrž pisal o pomanjkanju vizije, o spirali navzdol, ki bi jo bilo treba obrniti navzgor z novimi poslovnimi pristopi in produkti, v katere verjameš.

Zato vas sprašujem, g. direktor, verjamete v produkt, ki ga ustvarjamo? V ljudi, ki delajo za vas? V občinstvo, ki nam s spremljanjem vsebin prinaša prihodke? Imate vizijo? Imate poslovni model, ki bo monetiziral vse, kar počnemo v digitalnem svetu? Če ne in če je vaša ideja samo prositi državo za pomoč, je morda bolje, da odidete vi. Ne občinstvo. In ne novinarji.

Po vsem prilagajanju novinarjev in občinstva je čas, da se prilagodite vi. Da končno najdete uspešen poslovni model ali pa prepustite medije komu, ki vanje verjame. In ki razume, da si javnost zasluži več.

Odgovornost je deljena. Prevzemite svoj del.

Vaš N. R.