Politična aktivnost novinarjev odpira vprašanje njihove nepristranskosti

Ljubljana, 20. maja (STA) – Med več kot 1600 kandidati za junijske parlamentarne volitve je tudi devet takih, ki so kot svoj poklic navedli novinar. Tudi za novinarje odhod v drug poklic, pa čeprav v politiko, ni v ničemer sporen. Težava pa nastane, ko se novinarji po izletu v politiko vrnejo v novinarstvo in se odpre vprašanje njihove politične nepristranskosti.

V tokratno tekmo za poslanske mandate se je podalo nekaj nekdanjih in zdajšnjih radijskih in televizijskih voditeljev. SDS je na listo denimo uvrstila voditelja na Nova24 TV Jureta Ferjana, pa tudi publicista in ustanovitelja portala Politikis Dejana Kaloha (njegov predstavnik za stike z javnostmi pa je urednik portala Aleš Ernecl).

Med kandidati na Listi Marjana Šarca so novinarka Radia Slovenija Uršula Majcen, nekdanji radijski voditelj in strokovnjak za družbene medije Matej Špehar ter nekdanji novinar in urednik na Radioteleviziji Slovenija (RTVS) in POP TV, zdaj direktor občinske uprave v Zagorju ob Savi, Rudi Medved.

Na listi Levice se za vstop v državni zbor poteguje nekdanji dolgoletni poslanec LDS Aleš Gulič, ki je pred prvim vstopom v politiko prav tako delal v lokalnem mediju. Med 25 strankami oziroma listami, ki so v volilni tekmi, pa je tudi Lista novinarja Bojana Požarja, na listi katere kandidira nekdanji predsednik Združenja novinarjev in publicistov Tino Mamić.

Na seznamu novinarjev, ki so že pred leti skozi vrtljiva vrata vstopili v politiko in se nato vrnili v svoj poklic, najdemo med drugim nekdanjo dolgoletno novinarko Televizije Slovenija Ljerko Bizilj, nekdanjega voditelja televizijskega dnevnika Janka Šoparja in zamejsko dopisnico RTVS Mirjam Muženič.

Med zdajšnjimi politiki, ki so prišli iz novinarskih vrst, sta posebej prepoznavni dve političarki: podpredsednica SD in evropska poslanka Tanja Fajon ter poslanka SDS Eva Irgl. Fajonova je bila več let bruseljska dopisnica RTVS, Irglova je bila voditeljica v razvedrilnem programu nacionalne televizije.

V obeh novinarskih organizacijah – Društvu novinarjev Slovenije (DNS) ter Združenju novinarjev in publicistov (ZNP) – opozarjajo, da pri izletih novinarjev v politiko in nazaj prihaja do nasprotujočih si interesov.

V DNS so za STA zapisali, da je odločitev, ali novinar po vrnitvi iz politike še lahko opravlja svoj poklic, v največji meri odvisna od javnosti: “Vprašanje je, ali javnost takšnemu novinarju še verjame, verjame v njegovo nepristranskost, poštenost, neodvisnost, objektivnost.” Dodali so, da je novinar, ki se je odločil za politično kandidaturo, v “eklatantnem konfliktu interesov”, zato mora v času volilne kampanje novinarsko delo opustiti.

Kot so poudarili v DNS, mora biti prehod v politiko čisti rez: “Politika in novinarstvo sta nezdružljivi področji. Mediji opravljajo nadzor nad politiko in ostalimi strukturami moči, zato nekdo ne more biti novinar in politik hkrati. Kot politik novinar sam postane predmet oziroma tema svojega pisanja. Od novinarja javnost pričakuje neodvisnost, določeno mero objektivnosti, nepovezanost s strukturami moči, saj le tako lahko opravlja svojo funkcijo nadzora.” V DNS zato menijo, da bi moral vsak novinar, ki se poda v politiko, resno razmisliti o dolgoročnem vplivu take odločitve na njegovo novinarsko kariero.

“Prav mogoče je, da javnost ne bo sprejela njegove vrnitve, ali pa uredniki ne bodo želeli delati z novinarjem s politično kariero. Je pa res, da so v Sloveniji tudi portali političnih strank in občinska glasila na različnih platformah vpisani v razvid medijev. Politične stranke so posredni in neposredni izdajatelji medijev, zato lahko takšni povratniki vedno računajo tudi na nadaljevanje novinarske kariere v takih medijih,” so navedli v DNS. Zaskrbljeni so, ker v Sloveniji ne gre vselej za čiste prehode, “ampak vsaj v nekaterih primerih za prepletanje novinarstva in politike, ki pa je škodljivo prav tako kot prikrito oglaševanje”.

Tudi predsednik častnega razsodišča ZNP Nenad Glücks je za STA zapisal, da se morajo novinarji izogibati hkratnemu opravljanju novinarskega dela in politične aktivnosti, saj gre pri tem za nasprotujoče si interese: “To ne gre skupaj. Podobno kot pri oglaševalskih vsebinah, gre tudi pri hkratni politični aktivnosti za interes, ki krni kredibilnost novinarja, saj je lahko potem namen novinarskega dela osebna korist v različnih oblikah.” Po njegovem mnenju je odgovor na vprašanje, koliko je načeta kredibilnost novinarja, ki se aktivira v politiki in se nato vrne v novinarstvo, odvisen tudi od intenzitete politične aktivnosti.

“Posebej pri politikih, ki so izvoljeni na funkcije v sklopu etabliranih strank, je vprašljivo, kako jih po morebitni vrnitvi v novinarstvo dojema javnost,” je opozoril Glücks. Poudaril je, da je Slovenija glede tega specifična v primerjavi z zahodnimi državami, saj so bili v komunističnem režimu skoraj vsi najbolj izpostavljeni novinarji tudi člani partije, kar je “gotovo neizbrisno negativno zaznamovalo naše novinarstvo”. Spomnil je, da je imelo več takih novinarjev tudi po demokratičnem preobratu pomembne funkcije v medijih. Sicer je po njegovem mnenju bolj kot vrnitev v zasebni medij občutljiva vrnitev novinarja iz politike v javni medij, kot je RTVS.

“V vsakem primeru mora novinar, ki je neposredno povezan z neko stranko (na primer kot član), pa to ni razvidno iz njegovega javnega nastopanja, to razkriti javnosti. Stvar gledalcev, bralcev in poslušalcev je, kako bodo ocenjevali njegovo novinarsko delo. S pravili prepovedati, da se novinarji ne smejo ukvarjati s politiko, pa bi bilo protiustavno,” ugotavlja Glücks. Glede politične nepristranskosti novinarja pa je ocenil, da ta ne obstaja, še manj pa v zasebnih medijih obstaja zahteva po njej: “Drugo je nepristranskost, ki jih posamezni pravni akti zahtevajo od novinarjev javne RTV. Ker so javni medij, imajo dodatne obveznosti,” je opozoril.