Pravica do medijske svobode in prihodnosti

V poltemi, za nekimi steklenimi vrati je stal Matej Raščan, medijski tajkun, med policami redakcije Dela Revij, arhivske fascikle in fotografski material je zlagal na kup. Tisti vroči avgustovski petek je nameraval iz stolpice na Dunajski cesti odpeljati še nekaj premoženja, ki je ostalo na pogorišču medijske družbe, ki jo je ta novi prototip slovenskega medijskega lastnika brezkompromisno poslovno pohabil in poslal proti stečaju. Nasproti mu je stalo nekaj novinark, ki so tisti pozni popoldan še pisale. In so najprej poklicale novinarske kolege, kasneje pa tudi policijo. Za Delo Revije je bilo sicer že (precej prej) prepozno.

A v dneh, ko Društvo novinarjev Slovenije kot najstarejša in največja stanovska organizacija praznuje 110 let organiziranja profesije, ki je šla skozi zgodovinsko težke čase omejevanja svobode in je preživela tudi totalitarne metode podrejanja medijev, se prizori enega v zadnjem času najbolj simbolnih, pač po končni dramaturgiji povednih lomastenj, skoraj ropov, na medijski sceni vrtijo pred očmi. Le nekaj tednov po tem, ko sem z ekipo kolegov leta 2011 prevzel vodenje DNS, so se začele izrisovati dimenzije brutalnosti aktualnega medijskega prostora in tektonskih sprememb. V času hude globalne krize, ki je močno udarila panogo in je zahtevala odločne razvojne načrte, strateška prestrukturiranja in prenovo poslovnih konceptov, smo slovenski mediji vkorakali z nahrbtnikom tranzicijsko-lokalno specifičnih zgodb: tajkunizacije, spornega, nestrateškega, netransparentnega lastništva medijev, zgodb, zlorabljenih kot drobiž v velikih igrah politično-kapitalskih koalicij. Priča smo bili postopnemu širjenju negativne kadrovske selekcije v uredništvih, ustanavljanju politično motiviranih portalov, skritih za masko medijev, v resnici pa namenjenih za diskvalifikacijske in interesne projektile ter počasnemu rezanju (stroškov) vitalnih delov uredništev. Videli smo posojanja časopisov političnim opcijam, njihovo instrumentalizacijo za preživetje finančnih holdingov njihovih lastnikov in nenehne poskuse političnih intervencij v RTV. Novinarska skupnost, četudi formalno organizirana, povezana in samoregulirana, je bila večinoma potopljena v mentaliteto samozadostnosti, pasivnosti, samoumevne prepričanosti, da se nam na koncu nič ne more zgoditi. Po Delu Revijah se je neizogibni temni scenarij vrtel še hitreje: sledila so prva bolj množična odpuščanja, mediji so zapirali vrata ali pa so postajali vse bolj vitki, skromni, ne le po številu zgodb, ki so jih poslali v obtok, ampak tudi po kakovosti. Tuji investitorji so se ali umikali s tega trga ali pa so ga (za nekaj časa) prekrižali, zgodili so se novi sporni lastniški premiki …

Ko sedanji trenutek novinarstva postavimo v ta okvir zadnjih let, zaznamovan z bojem za preživetje in lovljenjem vlaka na razvitih medijskih trgih že davno opravljenih sprememb, je jasno, da je tudi DNS na prelomnici. Kot steber cehovskega organiziranja, ki je dolžan braniti interese novinarstva, mora samoreflektivo in samokritično obračunati z lastno pozicijo, odgovornostjo do poklica in javnosti in ne nazadnje s konkretnimi ukrepi proti eroziji ugleda novinarskega poklica. Potreba po organizaciji novinarske skupnosti, njeni še tesnejši povezanosti in samoregulaciji je in ostaja visoka. Kajti v času splošne tabloidizacije družbe, vsiljene logike pavšalizmov, senzacionalizma in populizma, varčevalnih ukrepov v režiji kratkovidnih uprav, ki velikokrat ne vidijo kriznega upravljanja onkraj klasičnega »cost-cut« zniževanja stroškov, smo (pre)večkrat pozabili na ključno stvar: na dosledno obrambo profesionalnih standardov in poklicne etike. Soočeni z dejstvom, da medije potiskajo »v preteklost« v industrijsko normirane procese, za tekoče trake »fast-news« produkcije, smo prevečkrat privolili v stvari, ki dolgoročno nepovratno uničujejo kakovost, integriteto, verodostojnost in svobodo poklica.

Ja, še ena razprava je nujna: o modernizaciji poklica, o novih prijemih, veščinah, pristopih, znanjih. Kdor bo tu stopil korak naprej, bo imel precej večje možnosti za preživetje, o tem ni dvoma. A če ti premisleki ne gredo sočasno z doslednim vztrajanjem pri kakovostnih, preverjenih, verodostojnih, celovitih, poštenih novinarskih zgodbah, ne pomagajo najsodobnejši »newsroomi«, visoko tehnološko opremljene redakcije in obvladovanje vsega razkošja komunikacijskih kanalov. Novinarstvo bo preživelo ali padlo na testu verodostojnosti in sposobnosti, da bo obranilo prostore svobode. Da bodo časopisi, televizije, radiji in vsi novi mediji obstali kot kanali, prek katerih se družba pogovarja sama s sabo in o sebi, o rešitvah, idejah, in kot platforme, kjer se bo lahko artikulirala kritična misel o prostoru in času, ki ga živimo. Prostori medijske in novinarske svobode so pod vse odločnejšim udarom kazenskih postopkov proti novinarjem, za katerimi je v nekaterih primerih celo državni aparat.

Četudi gremo kot družba proti (po ameriškem piscu Nicholasu Carru) kulturi »nizke pozornosti«, v manijo neselektivnega klikanja in informacijskega kaosa, so v zadnjih letih številni primeri pokazali, kako pomembno vlogo ima kakovostno novinarstvo. Brez novinarske obdelave, filtriranja in analize bi Wikileaks, velik medijski fenomen sedanjosti, ostal za večino nepregledna grmada dokumentov. Odgovornost DNS je, da na eni strani brani poklic, standarde, ki morajo biti del statusa quo profesije vedno in povsod, po drugi pa zagotovi in spodbuja nova znanja, ki prinašajo napredek, velika. A nobena organizacija brez aktivne, angažirane novinarske skupnosti, ki ni umaknjena v pasivnost najprej v svojih redakcijah, v čakanje, da se nekaj zgodi, stvari ne more premikati dovolj učinkovito. Istočasno z izčiščenjem teh pozicij se bo treba spopasti tudi z nezmnožnostjo, da bi novinarstvo škodljive procese, pojave poimenovalo s pravimi imeni, z notranjo hipokrizijo in razpadom solidarnosti. Prekarizacija se je tako zažrla v novinarstvo, da je poleg temeljne nepravičnosti pokazala še rušenje solidarnosti v uredništvih. To je naplavilo tudi generacijski razkol v cehu, ki seveda ni nepremostljiv. Začetek sprememb bo že (samo)spoznanje, da je bitka za odpravo prekarnosti, pozicije, ko imamo v istih redakcijah ljudi dveh rangov socialnih pravic in pravne varnosti, fronta vseh. Sicer odpiramo avtocesto, da bo »novinarstvo s. p.« postavljeno na minsko polje interesov brez vseh obrambnih zidov in varovalnih mrež novinarske avtonomije postalo čez leta edina oblika dela v medijih.

V medijskem svetu je tudi ogromno dobrih zgodb. Z velikimi mukami sicer, tudi zaradi okolja, ki je preveč prepričano, da so informacije in interpretacije pač zastonj, in brez sistemsko zagotovljenih podpor, nastajajo novi medijski projekti, ki odpirajo nove poslovne modele in preživetvene strategije. A ta del prenove medijske ponudbe bo dolg proces. Prihajajo generacije novinarjev, ki so zaradi zahtevnega okolja in ohromljenega trga delovne sile, kjer imajo pičle možnosti preboja, po mentaliteti »survivorji«, iznajdljivi, borbeni, zaradi prepuščenosti samim sebi so se bili še prej prisiljeni oborožiti z novimi znanji, obvladovanjem tehnologij, podatkovnih baz, s katerimi lažje prebijajo informacijske in komunikacijske blokade. Imamo številne novinarje, zavezane resnici in javnosti, ki še vedno vsak dan na naslovnice in v prve minute poročil spravljajo zgodbe, ki jih odločevalci hočejo pomesti pod preprogo. Ostaja pa dosledno ignorantska drža države in politike, ki kljub številnim opozorilom vsa ta leta iz lastnih interesov ohranja situacijo, v kateri je medijski prostor reguliran s slabima, tu in tam tudi škodljivima zakonoma – o medijih in RTV. Ista država pa nam prek udarnih oglasnih kampanj preventivno sporoča celo, da je za zdravje dobro jesti ribe. Da je za mentalno zdravje, higieno naroda in demokratično kondicijo vseh nas treba vzpostaviti tudi sodoben zakonski okvir za delovanje medijev, ki bo na sistemski ravni omogočal razvoj kakovostnega novinarstva, je očitno veliko manj pomembno od promocije zdrave hrane.