Ruwaida Amer: Brezdomka

Kaj pomeni biti brezdomec? Ostati brez varnosti, trdnosti in z družino živeti na ulici? Občutek zatiranja in ponižanja, ki ne sodi k človekovim pravicam, o katerih smo se učili v šoli in ki jih razglašajo mednarodne ustanove? V Gazi so vsi mednarodni zakoni pokleknili pod vojnim strojem, človekove pravice pa so poteptali z različnim orožjem: stradanjem, uničevanjem, pobijanjem in razseljevanjem.

Pri devetih letih sem ostala brez rodnega doma. Živela sem v begunskem taborišču zahodno od Han Junisa poleg izraelske naselbine, saj je bila Gaza takrat pod izraelsko okupacijo. V otroštvu sem lahko opazovala okupatorjeve vojake v njihovem vojaškem oporišču nasproti svojega doma, spomnim se tudi, kako smo z avtomobilom prečkali vojaške nadzorne točke. Pokazati smo morali osebni dokument in vojaki so si vsakega od nas dobro ogledali. Vohala sem solzivec in zasovražila škodljivi vonj, zaradi katerega me je peklo v očeh in je povzročil, da so mi še ure tekle solze. Na tem območju sem živela devet let.

Leta 2000 so me sredi noči prebudili stričevi kriki: »Teci, vojska prodira z buldožerji, porušila bo hiše.« Z mamo in mlajšimi brati in sestrami smo zbežali, oče pa je ostal, da bi spremljal dogajanje. Zatekli smo se k sosedom in noč prebili pri njih. Zjutraj smo odšli do nedokončane hiše zidarskega vajenca, ki je bila še brez vrat, oken in zidnih oblog. Ostala je zapuščena in brez življenja. Prinesli smo nekaj stvari, a tisto noč je vojska podrla stričevo in dedkovo hišo, ustavila pa se je pri naši in hiši dveh drugih stricev.

To se je dogajalo ravno na začetku ramadana – vse to obdobje sem se vračala v naš dom in prinašala stvari v nedokončano hišo, čeprav mi mama ni dovolila, da bi hodila tja, saj je bilo nevarno, poleg tega v nedograjeni hiši nismo imeli omar. Ljubila sem svoj dom, ljubim spomine na babico in dedka. Ob koncu ramadana, ravno v noči bajrama, smo izvedeli, da je vojska končala rušenje hiš – žal so s tlemi zravnali tudi našo. Bila sem še otrok, a me je novica globoko razžalostila. Oblekla sem se v praznična oblačila in se vrnila k ruševinam v upanju, da bom našla še kaj, a vojska je hišo z buldožerjem spremenila v neprepoznavno gmoto.

Dve leti sem preživela kot brezdomka. Oče me je hodil iskat v šolo in pomagala sem mu postavljati šotore pred ustanovo, ki bi nam morala pomagati najti drug dom. Naveličali smo se že uboge hiše brez oken, poleg tega smo vsi dobili neko hudo kožno bolezen. Po dveh letih so nam dodelili preprosto hišo, ki pa ni bila dovolj velika za sedemčlansko družino, a bolje tako kot brez strehe nad glavo. Iz zahodnega dela mesta smo se preselili na vzhod.

Hiša je zagotavljala le najosnovnejše in morali smo jo dograditi in prenoviti, da je zadostovala za veliko družino. Sob je bilo premalo, kuhinja je bila preprosta, kopalnica majhna, pa še marsikaj drugega smo pogrešali. Stara sem bila šele 11 let, a sem že sanjala, da bom študirala, delala in pomagala očetu pri gradnji. Po diplomi sem to res počela.

Garala sem in končno prihranila dovolj denarja za prizidek. Junija 2023 je bila hiša dograjena. Celih deset let sem se trudila za uresničitev svojih sanj in sanj svoje družine, da bi imeli lep ter varen dom. Žal 25 let po tistem, ko sem v otroštvu izgubila rodni dom, živim daleč od svoje sanjske hiše in ne vem, kaj se je zgodilo z njo.

Nikoli nisem pričakovala, da bom zaradi te vojne spet postala razseljena oseba, brezdomka. Od začetka vojne sem govorila, da bi lahko prestala vse grozote in krivice vojne razen izgube doma. To bi bilo pogubnozame, sem si mislila – a se mi je vseeno zgodilo ravno to. Med vojno je moja družina ostala brez hiše, spet smo postali razseljenci. Izraelska vojska je vdirala na območja vse okrog nas in prisiljeni smo bili živeti sredi obleganja. Zelo težko se je bilo odseliti z območja, kjer je stal moj dom, odločeni smo bili vztrajati v njem. Zdelo se mi je, da je moja duša povezana z njim. Tako hudo sem garala, da sem ga zgradila. Deset let sem delala in varčevala. Nisem razmišljala, da bi ga rešila zase in za svojo prihodnost, temveč sem le želela živeti v lepi hiši in uživati v udobju.

A žal nam je vojna odrekla to osnovno preprosto pravico. Izraelska vojska je 21. maja na območju Al Fahari vzhodno od Han Junisa ukazala evakuacijo. Nisem hotela oditi in prosila sem domače, naj odločno vztrajajo v hiši. Čez približno teden dni je izraelska vojska poslala brezpilotnike, ki so streljali v hiše. Sosed je glasno potrkal na vrata in povedal: »Vojska nam je dala na voljo eno uro, da izpraznimo celotno sosesko.« Takrat sem lahko mislila le na bolno mamo, ki ni mogla hoditi sama in se je le počasi premikala.

Bala sem se, da se bo streljanje še stopnjevalo, da bodo mamo ranili in je ne bom mogla oskrbeti. Te misli so me preganjale kot mora in nisem jih mogla odgnati. V torbo sem pospravila vse, kar se mi je zdelo pomembno za novinarsko delo; to me je zanimalo od prvega dneva vojne, ki je niti za trenutek nisem nehala spremljati. Nato sem mami pomagala, da se je oblekla in odšla. Sama še nisem mogla zapustiti hiše, hotela sem se pogovoriti z njo. Želela sem ji reči, naj bo potrpežljiva in nas počaka. Prenesla je izstrelke in strele, še vedno sem lahko vohala oplesk na stenah. Vonj še ni izginil. Šele pred kratkim sem končala gradnjo.

Odšla sem za mamo. Družina je ostala, nabirala je oblačila. Odšli sva in v hiši pustili vse gospodinjske potrebščine. Vse sem kupila med prekinitvijo ognja, da moja družina ne bi bila spet lačna. Žal so nas prisilili, da smo odšli in v hiši pustili vse zaloge hrane. Zatekli smo se v tetino hišo, v kateri sicer ni mogoče res bivati, saj so jo prerešetale izraelske bombe. Skušali so jo obnoviti s kamni in tistim, kar ostane za bombami, brez cementa. Bila je nevarna za bivanje, a česa drugega nisem našla.

Dva meseca neprestanega trpljenja. Mama je morala na nujno operacijo hrbtenice, stanje je bilo kritično, skoraj je ohromela. Kadar sem bila v tetini hiši, sem se počutila, kot da se nam bodo stene zdaj zdaj podrle na glavo. Nato je vojska bombardirala mošejo poleg hiše. Na nas so padali kamni razrušene mošeje in kričala sem od strahu. Hitro smo zapustili hišo in čakali na ulici. Nismo našli zatočišča, povsod je vladala gneča, za nas pa nobenega varnega kotička. Ves čas sem mislila na mamo in kako bo preživela noč, kako bo spala, kako se bo premikala? Živeti na ulici je boleče, preplavil me je občutek, kako nepošteno je vse skupaj. Ulica ni namenjena spanju in bivanju. Bolelo me je, ko so ljudje hodili mimo in me pomilujoče gledali. Sedela sem na ulici ob mami in v bližnji hiši prosila vsaj za stol, da bi mama lahko sedla. Dali so mi steklenico hladne vode, ker je bilo vroče. Ob najinih izmučenih obrazih se jim je zbudilo sočutje, a čez nekaj ur sva se spet odpravili na pot, iskat bivališče. Odtlej ni minil trenutek, da ne bi razmišljala, kako bi mamo rešila pred smrtjo. Iščem možnosti za odhod; pred izraelskim vdorom v Rafo sem upala, da bomo dobili datum, ko bomo lahko odpotovali, a uničenje prehoda nam je načrt preprečilo, pobeg pred nepopisnim trpljenjem nam ni uspel.

Ne morem pozabiti doma, ki sem ga zapustila. Razmišljam, kako krivično je, da imaš nekje lep dom, pa si prisiljen živeti na ulici brez varnega zavetja. Predstavljam si sebe v svoji hiši, kako hodim skozi sobe, počivam na postelji in spim, ker vem, da sem na varnem. Namesto stradanja in pomanjkanja si predstavljam, kako v kuhinji pripravljam dobro kosilo, tako kot pred vojno. Še vedno jočem, ko pomislim, kaj se nam je zgodilo. Ne vem, bom še kdaj našla dom ali pa bom obsojena na večno bolečo izkušnjo, ki je zaznamovala že moje otroštvo.

Podprite delo Ruwaide Amer

V sodelovanju z Amnesty International Slovenije smo odprli sklic, namenjen izključno podpori Ruwaide Amer, ki ji bo omogočala, da svoje delo opravlja še naprej. Sredstva bodo namenjena:

• nujni osebni podpori za preživetje,
• omogočanju nadaljnjega poročanja iz Gaze, tudi v sodelovanju z DNS,
• dostopu do osnovnih orodij za delo (povezava, prenosna oprema, osnovna logistika).

Dostop do preverjenih informacij iz Gaze je ključen za razumevanje razmer na območju ter oblikovanje ustreznega odziva mednarodne skupnosti. Ob prepovedi vstopa tujim poročevalcem v enklavo, ostajajo tamkajšnji novinarji edini vir informacij o vojnih grozotah, ki jih izraelska oblast cilja z namenom utišanja, prikrivanja dogodkov in nadzora nad informacijami, ki naj dosežejo mednarodno javnost. Verodostojno poročanje s terena pa je  je mogoče le, če imajo novinarji osnovne pogoje za delo in preživetje.