Slovenija v EU svojih potencialov ne izkorišča

»Če hoče Evropska unija preživeti, mora svoje državljane zaščititi,« je odločen Ryan Heath. Eden najvplivnejših novinarjev in mnenjskih voditeljev, ki poročajo o evropskih temah, na mediju Politico Europe počne to strnjeno in z zanj značilnim humorističnim tonom. S tem evropske birokrate naredi bolj človeške in novice približa ljudem.

Kam na politični zemljevid moči bi med 28 članicami Evropske unije (EU) umestili Slovenijo? Pogosto je slišati očitek, da ni dovolj suverena in odločna ter da le sledi diktatom Bruslja.

Predsednika vlade Mira Cerarja v Bruslju ne vidijo kot nekoga z izrazito osebnostjo in glasom. To sicer ni nekaj slabega, a če ga primerjamo z Dalio Grybauskaitė, predsednico Litve – države, ki je, denimo, po velikosti primerljiva s Slovenijo –, pri njej vsi takoj vedo, kaj pričakovati. Znana je po svojih stališčih, željah, pričakovanjih, medtem ko pri Sloveniji tega ne vidimo.

A hkrati vaša država tudi ni znana po tem, da bi veliko kršila pravila in povzročala težave, prav tako nihče ne misli, da je Violeta Bulc na primer slaba evropska komisarka. Ni zelo integrirana v politiko zahodnih držav, a ni niti v višegrajski skupini. Je nekako »vmes« med omenjenima sistemoma. Slovenija v Bruslju ni tarča pritožb ali negativnega ugleda, lahko pa bi zavzela bolj specifično vlogo v Evropi.

V kakšnem smislu?

Dobro je, če država izstopa. Vzemimo za primer Estonijo – promovira se kot digitalna evropska članica in ljudje jo po tem poznajo. V Sloveniji bi torej morali razmisliti o tem, kako lahko najbolje prispevate k evropski razpravi, da bodo v Bruslju rekli: Slovenija je dobra v tem, obrnimo se nanjo pri reševanju te zadeve.

Kolikor vem, imate dobrega in znanega proizvajalca letal, Ljubljana je bila Zelena prestolnica Evrope … To bi lahko predstavili in izpostavili kot prednost. Lahko pa se predstavite tudi kot stičišče Evrope, saj ste tako rekoč v središču dogajanja – čuti se vpliv Balkana, a tudi Avstrije, Italije, Madžarske, Turčije. Tega za, denimo, Poljsko ali Francijo ne moremo reči.

Kako svoje potenciale izkoriščamo z osmimi evroposlanci?

Vseh žal ne poznam tako dobro, bližnji stik sem imel le s Tanjo Fajon in Lojzetom Peterletom. Najpomembneje za evroposlance je, da čim več prispevajo znotraj svoje stranke, pri čemer ne gre za to, ali se veliko pojavljajo v medijih in doma. Najbolje je, da se vsak osredotoči na eno področje, dela na njem in tam poskuša doseči spremembe. Če pošiljaš obvestila za javnost o desetih zadevah, pritegneš pozornost, a ne narediš sprememb.

Njihov cilj bi moral biti spremeniti konkreten zakon in povečati ozaveščanje o neki zadevi. Le osredotočeni imajo vpliv v tako veliki množici, kot je 751 poslancev. Pomembno pa se je še zavedati, da je lahko slovenski evroposlanec enako vpliven kot nemški ali francoski.

Katere so po vašem ključne težave EU?

Države članice imajo med seboj zelo različne pravice pri nadomestku za brezposelnost ali pri pokojnini. EU bi morala delovati kot varnostna mreža za vse – če hoče preživeti, mora nuditi zaščito, prepogosto pa jo vidimo kot »slabega policista«, ki le jemlje. Ključna je tudi ideja o enotnem trgu, ki pa v polovici ekonomije članic ne obstaja. Izvedljiva je pri fizičnih dobrinah, ki jih kupiš in spakiraš v tovornjak, če pa nekdo želi dobiti odvetnika v Nemčiji, ki bi mu pomagal s prijavo za državljanstvo ali s hipoteko v Bruslju, se zalomi. Kreditna kartica pobere denar z računa v dveh sekundah, zakaj pa nakazilo iz Bruslja v Ljubljano traja celo večnost? Takšne spremembe so pomembne, da ljudje čutijo korist od Unije. Med državami so velike razlike in ne moremo reči, da je njen dosežek enotni trg, če ta v polovici ekonomije ne obstaja.

Kdaj lahko pričakujemo spremembe?

Odvisno je, kako se bodo končala pogajanja o brexitu. A načeloma se mi zdi, da se ljudje po njem bolj zavedajo, kaj cenijo v EU. Mislim, da bo sicer še veliko prerekanja, a fokus naj ostane na tem, kako izboljšati vsakdan Evropejcev. Včasih to dosežeš s spremembo izvornih pogodb EU, a če pet let delaš le na tem, vmes pa pozabiš doseči praktične spremembe, ki izboljšajo vsakdanje življenje državljanov, si kot institucija v težavah.

Jasno je, da je brexit ključno zamajal evropska tla. Kako po njem gledate na prihodnost EU?

Zapleteno je. Pred referendumom o brexitu bi rekel, da bo tako, kot želi David Cameron. Da bomo imeli Evropo dveh ali treh hitrosti. A evropska komisija si tega ne želi. Želi si Evropo z več moči, da lahko opravlja svoje naloge. Verjetno bo šlo za kombinacijo obojega. Pričakujemo lahko torej več integracije, na primer razširitev enotnega trga, a pri tem je očitno, da bodo nekatere države članice, recimo iz Vzhodne Evrope, šle po počasnejši poti.

Boruta Pahorja ste na Politicu označili kot »ikono« instagrama. Tudi zaradi objav na omrežjih mu mnogi očitajo spogledovanje s populizmom, a pred dobrim tednom so ga volivci v drugem krogu volitev ponovno izbrali za predsednika države. Kako to razumete?

Njegovo kampanjo lahko gledamo na dva načina – če poskuša svojo pisarno narediti čim manj »politično« in bolj nevtralno, pri tem pa pokazati, da je povezan z običajnimi ljudmi, je pri tem zelo uspešen. Če pa želi, da bi bila Slovenija po nečem prepoznavna, pa dvomim, da je vzdevek »kralj instagrama« za to najboljši. Nisem prepričan, da vem, za kaj se Pahor sploh zavzema. Moral bi se asociirati z neko idejo, se zavzemati za neko temo.

A le pritoževanje glede tega ni dovolj. Ljudje, ki kritizirajo njegov pristop, bi morali predlagati drugega kandidata ali pa podati točno idejo, kaj od njega pričakujejo. Naj mu rečejo: gospod predsednik, želim si, da ste zagovornik tega gibanja ali prepričanja. Če jim odvrne, da tega ne bo storil, ker je preveč zaposlen s svojim instagramom, potem imajo pravico, da se jezijo. V primerjavi s Trumpovim twitter računom so Pahorjeve fotografije veliko bolj konstruktivne; morda niso tako resne, a tudi škodujejo ne prav veliko. Je pa bil ponovno izvoljen, tako da najbrž nekaj dela prav.

Drugi mandat je v govoru takoj po zmagi pripisal svoji povezovalni politiki. Ponovno zaupanje vanjo je označil kot nekaj, kar je za položaj in ugled Slovenije v Evropi spodbudno. Je res tako?

Mislim, da njegova ponovna izvolitev de facto ne bo nič prispevala k ugledu Slovenije v Bruslju. Kvečjemu mu daje možnost, da nadaljuje preteklo delo in izkoristi predsedniško funkcijo, da se zavzame za določeno temo v korist Slovenije, s tem pa poveča možnost za večje spremembe. Pahor deluje kot izjemno centralen – ne zagovarja nobenih ekstremnih stališč. Zaradi tega je Slovenija videti kot zelo zmerna, stabilna država, a to nima nobene zveze s ponovno izvolitvijo. Pomembneje je, kaj bo v novem mandatu naredil v kabinetu.

Intervju so objavili tudi v Delu.