Šokantno – Njuz.net v Sloveniji!

Hkrati smešno in žalostno predavanje dveh gostov iz Srbije, ki sta predstavljala spletno stran Njuz.net, nam je že drugič na tem festivalu nastavilo medijsko zrcalo. Primeri, ki sta jih Viktor Marković in Miroslav Vujović opisovala, so bili skoraj nadrealni, preveč bizarni, da bi bili resnični. Čas, ki medije sili v vojno hitrosti, aktualnosti, klikov in všečkov, je novinarstvo izmaličil do “copy-paste” mere, kjer preverjanje informacij ni več pomembno, kjer ni pomembna vsebina, ampak le branost, gledanost in poslušanost, ki privabi oglaševalce in denar.

Spletni portal, znan po celi Srbiji in v tujini, je svoje korenine pognal na Facebooku, kot hobi sedanjih rednih ustvarjalcev Njuza. V nekaj letih so spletno stran dopolnili tudi z radijskimi oddajami na B92, tiskano izdajo časopisa Njuz DANAS, televizijskim dnevnikom (24 minuta sa Zoranom Kesićem), angleško verzijo Njuza imenovano The Global Edition in dvema knjigama (Ovo nam možda nije trebalo in Knjiga za Sajam). Vse to pa ni ustvarjeno z namenom, da bi se iz javnosti norčevali in ji lagali, ampak s ciljem ozavestiti ljudi, naj medije spremljajo s kritičnim pogledom, naj berejo med vrsticami. »Ljudje mislijo, da če nekaj piše v medijih, potem mora biti res,« pravita gosta iz Srbije.

V njuni domovini so mediji večinoma res popolnoma na dnu. Kot je v četrtek povedal Stevan Dojčinović, so mediji v Srbiji v rokah politikov ali kriminalcev. Vendar obstajajo svetle točke – centri za preiskovalno novinarstvo in portali, kot je Njuz.net. Vendar slednji niso le kritika medijev, s svojimi teksti smešijo absurdna dejanja in izjave politikov ter splošne trende v družbi. »Skozi spin resničnih novic prikažemo realno stanje v družbi,« pravi Vujović.

Dobra satira, humoren pogled na dogajanja v družbi je vedno dobrodošel, a je tragično, da se v tem znajdejo tudi mediji. Slednji smešijo same sebe. Ko so, na primer, objavili prispevek o Kliniki za zasvojence z všečki, jih je Nova TV s Hrvaške klicala in prosila za kontakt klinike. A ti novinarji so vsaj poklicali, se pozanimali o novici, medtem ko so mnogi drugi mediji samo prepisali še tako neverjetne vesti. Makedonska tiskovna agencija je, recimo, Njuzovo novico »Srbin ubio ajkulu ubicu u Šarm el Šeiku« prevedli v angleščino. Od tam se je razširila dalje – tudi v Rusijo, kjer so se naredili celo grafični in teoretični prikaz dogodka, brez da bi informacijo preverili. Po razkritju, da je vse skupaj bila šala, so srbski mediji poročali o tem, kako so »Srbi prevarili ceo svet«. Seveda sami niso nasedli, no, vsaj priznali niso, da so. Ko so se odločili, da bodo objavili resnično novico »Penzionerima besplatna sahrana«, ker je že sama po sebi bila dovolj tragikomična, se je zgodilo, da je B92, ko je pisala prispevek o Njuzu, med primeri navedla tudi to novico. Novico, ki so jo pred časom sami objavili.

V Srbiji je nekaj časa krožila novica o tem, da je književnik Dobrica Ćosić dobil Nobelovo nagrado. Vsi mediji so poročali o tem, ne da bi dejansko preverili na uradni spletni strani Nobelovih nagrad. Najverjetneje bi jim vzelo preveč časa, približno 16 sekund, in ne bi bili dovolj hitri in ažurni. Takrat je Njuz objavil resnično zgodbo: Ćosić seveda ni dobil Nobelove nagrade za književnost. »Po tem smo se vprašali, kdo je v tej zgodbi resen medij,« je primer opisoval Marković. Včasih pa je tudi realnost tako bizarna, da se zdi izmišljena. »Takrat sploh ne vemo, kako bi novico spremenili, jo obrnili,« sta kot problem izpostavila gosta.

Zanimivih Njuzovih primerov se najde še veliko, in dokler se bodo pojavljali, bomo vedeli, da je z mediji nekaj narobe. Sebe imamo za četrto vejo oblasti, kot psi čuvaji in varuhi javnega interesa, vendar nam je preverjanje informacij velikokrat odveč, vsebino pa so zamenjali všečki na socialnih omrežjih.

Na koncu se naslov predavanja »Njuz v boju z neresnimi mediji« sploh ne zdi več »dobra fora«, ampak resničen opis tega, kar počnejo.