V spomin: Mirko Čepič (1927–2011)

Včeraj smo se v Ljubljani zadnjič poslovili od novinarja, nekdanjega Večerovca Mirka Čepiča. Nepričakovano je umrl prejšnji teden (ponoči 26. julija), ko se je po srčnem napadu krajši čas zdravil v ljubljanskem kliničnem centru. Tako ni nikogar več iz prve deseterice novinarjev Večera, ki se jim je pridružil leta 1953, po končani visoki novinarski in diplomatski šoli v Beogradu. Pač pa je še živ spomin žal vse bolj redkih kolegov iz naslednjega rodu časnikarjev, ki so oblikovali »največji slovenski popoldnevnik«, kot je bilo Večerovo geslo v njegovem zlatem obdobju. Kako spoštovana in dragocena šefa sta nam bila glavni Milan Filipčič in odgovorni Drago Simončič! In kot najboljši kristal nam zvenijo tudi imena drugih članov takratnega uredniškega odbora: Branko Avsenak, Mirko Čepič, Sonja Flajs, Kristina Lovrenčič, Zarja Pahor (ki je še edina z nami), Srečko Panič, Branko (Bonči) Senica in Zdeno Vahtar. Ta uredniški odbor si je v svojem vzponu leta 1969 zaslužil Tomšičevo nagrado.

Za visoko strokovno vrednotenje in za naraščajočo priljubljenost pri vse številčnejših bralcih in naročnikih Večera je imel pomemben delež prav Friček – kot smo kolegi in prijatelji rekli Mirku Čepiču. Najprej je bil urednik dotlej nič kaj cenjene lokalne strani. Pri njenem uveljavljanju je izhajal iz prepričanja, da ljudem ni do tega, da bi govorili zgolj o dnevni politiki, temveč o dnevnih potrebah. o gradnji stanovanj, skrbi za otroke, ustanavljanju otroških vrtcev in o zadovoljevanju številnih drugih potreb, kot je zapisal ob lanski 65-letnici Večera. Ko je prevzel lokalno rubriko, je bil njen edini novinar. Sčasoma smo se skozi njo – v svojih prvih novinarskih korakih – zvrstili takorekoč vsi Večerovci. Glavni napotek nam je bil: ne sedi v pisarni (za računalnikom, bi rekli danes), ampak pojdi med ljudi in poglej, kaj je v mestu novega! In najpomembnejše vodilo je bilo: »Novinar, ki piše kroniko, mora imeti srce in glavo.«

V letih 1961 – 1965 je bil Mirko Čepič predsednik občinske organizacije SZDL Maribor Center. Toda politika ga ni pritegnila. Predvsem ni zmogel slepo ponavljati stališč višjih funkcionarjev. Usmeril se je kritičnemu komentiranju notranjepolitičnega dogajanja, torej področja, kjer v tistih letih – pa naj so bila bolj ali manj svinčena – nikakor ni bilo lahko biti niti kritičen niti komentator. Seveda, če si pisal s srcem in glavo.

Ko je tako večkrat dregnil v že kakšen politični tabu in ko mu je presedlo bodenje z lokalnimi politiki, se je leta 1970 (ko je dobil še drugo Tomšičevo nagrado) preselil v Ljubljano. Postal je vodja dopisništva, poznejšega ljubljanskega uredništva Večera. Tudi ko je politiko spremljal pri njenem »viru« v organih partijske in državne oblasti, v CK-ju, pa v vladi in republiški skupščini, je razmišljal s svojo glavo. Naj bo za zgled sklepna misel iz uvodnika, ki ga je napisal leta 1972, v pričakovanju obračuna s Stanetom Kavčičem:

»Vsakršna administrativna čistka v stalinskem pomenu besede bi vnesla nedemokratične odnose, kajti nekdo bi vedno presojal druge in izkušnje so pokazale, da se dokopljejo do presojanja o drugih neredko karieristi. In kakšna lahko postane potem zveza komunistov?«

Kavčič in nekateri njegovi somišljeniki so se sicer morali posloviti, toda zgodovinski nujnosti se ni dalo izogniti: večina naslednikov se od njih ni razlikovala. A tudi lokalna politika je ohranila iste plašnice. Ko se je Čepič leta 1973 vrnil v Maribor in postal odgovorni urednik Večera, je zaradi grenkih izkušenj s politiko vzdržal le dve leti. Preplašena reakcija na članek, kako zvezna oblast na račun mariborskega TAM-a favorizira tovarno kamionov v Srbiji, je bila le eden od razlogov za dokončno selitev v Ljubljano in za slovo od Večera.

V Sekretariatu za informacije Izvršnega sveta SRS je najprej postal pomočnik, nato – v letih 1976 do 1980, do Titovega umiranja v Kliničnem centru, pa sekretar.

Zadnje desetletje svoje aktivne delovne dobe v letih 1981 – 1993 se je Mirko Čepič ustalil na RTV. Kot pomočnik direktorja radijskih programov je bil zadolžen za mednarodne odnose in obveščanje tujine.

A še vedno ga je vleklo k Večeru. V tedniku 7D je pod naslovom Razmišljajmo skupaj objavljal komentarje (kolumne, bi rekli danes), za katere je kot »komentator s kritičnim posluhom za družbene spremembe« leta 1982 prejel še tretjo Tomšičevo nagrado. Toda bolj kot stanovsko priznanje in zanimanje bralcev je takratne urednike prepričala neka marksistična, projugoslovanska kritika njegovega pisanja, tako da so v strahu za politično usodo 7D njegovo rubriko ukinili. In to je štel za svojo »novinarsko smrt«, čeprav je pozneje še pisal in sodeloval v radijskih oddajah, predvsem na 3. programu.

Da ne sklenemo zagrenjeno, naj – čeprav v žalosti – omenim še njegovo radoživost, ljubezen do vsega lepega, predvsem do klasične glasbe in njegovo hudomušno naravo. Kot nasprotje vsem političnim temam pa naj spomnim na prvo Večerovo akcijo (tudi te so bile naša posebnost). Leta 1959 je namreč z Bončijem Senico in Milanom Golobom na ranci preplul reko Dravo od njenega izvira na Toblaškem polju v Italiji, na Južnem Tirolskem, do izliva v Donavo pod Osijekom. Ampak tudi ta podvig je imel širši politični odmev, saj je prispeval h krepitvi medsosedskih odnosov in odpiranju meja.

In za Mirka Čepiča so bile meje vedno izziv.

Navsezadnje je izhajal iz uporniške družine. Njihovo stanovanje je bilo leta 1941 središče takratnega odpora v Mariboru oziroma na Štajerskem. Mamo Maro so avgusta 1941 kot eno prvih Slovenk odvedli v koncentracijsko taborišče Ravensbrück. Najmlajšemu sinu Mirku je takrat uspelo uničiti velik del obremenilnega gradiva, starejša brata pa so zaprli. Leona so poslali v taborišče Buchenwald, Maksa pa na prisilno delo, a je leta 1943 odšel v partizane. Marca 1944 je bil v nepojasnjenih okoliščinah ubit kot žrtev t. i. Pohorske afere.

Še ena nedokončana zgodba, a kdo jo bo popisal?

Napisal Branko Maksimovič. Objavljeno v Večeru.