Postani naš član 
Podari del dohodnine 
Prijavi napad 
Vesna Bleiweis, dolgoletna dejavna članica Društva novinarjev Slovenije in SCIJ Slovenija – Društva novinarjev športnikov Slovenije je prvega maja izgubila bitko s hudo boleznijo in se tiho poslovila od svoje družine in vseh nas, ki smo jo poznali, se družili z njo, pa tudi sodelovali pri številnih projektih našega novinarskega ceha, ki mu je bila zvesta vse do letošnjega prvega maja. Le nekaj dni prej se je z Urošem in Marjeto Šoštarič dogovarjala za izlet upokojenih novinarjev v Libeliče, pa jo je še pred zaključkom priprav na izlet prehitela tista gospa, ki nas odnese tja od koder ni povratka.
Vesna se je po končani pravni fakulteti najprej zaposlila v takratni Službi družbenega knjigovodstva, kjer je odslužila štipendijo, nato pa je odšla še na Metalurško fakulteto. Toda, nobena od obeh poklicnih stopnic ji ni ležala tako kot zadnja, ki jo je našla v uredništvu Mercatorjevega internega časopisa. Najprej kot novinarka, kasneje pa tudi kot urednica in avtorica številnih prispevkov s katerimi je prispevala k boljši obveščenosti zaposlenih o dogajanju v podjetju in h komuniciranju med upravo in zaposlenimi. Čeprav ni nikoli delala v kakšnem velikem javnem mediju, je dosledno zagovarjala načela novinarske etike in spoštovanje novinarskega kodeksa tudi pri delu novinarjev, ki so ustvarjali interna glasila, najprej v organizacijah združenega dela, potem pa v gospdarskih in drugih družbah, v zavodih in drugih organizacijah. Njeni uredniški uvodniki v Časopisu Mercator niso bili ponavljanje besed vsakokratnega vodstva podjetja. Vesna je znala s svojimi besedami opisati tisto, kar je mislila sama o konkretnem dogajanju v firmi. Če ne drugače, pa je za pomoč prosila kakšnega znanega slovenskega karikaturista, ki je s karikaturo ponazoril njene misli o konkretni odločitvi uprave.
Vsa leta svojega novinarskega dela je bila tudi aktivna članica Aktiva novinarjev v podjetjih, ki je bil septembra 1995 v Lizboni kot enakopravni član sprejet v Evropsko federacijo urednikov podjetniških časopisov. S svojimi pogledi in razpravami, tudi na evropski ravni, je ogromno prispevala k prepoznavnosti Slovenije, našega gospodarstva, in v tem okviru k prepoznavnosti takratnega slovenskega pristopa k razvoju internega komuniciranja.
Za svoje novinarsko delo pri Časopisu Mercator je prejela več priznanj in nagrad. Tudi novinarsko nagrado Consortium veritatis 1999 v kategoriji za dosežke novinarjev v glasilih lokalnih skupnosti, gospodarskih in drugih družbah, zavodih in organizacijah. Kar trikrat je dobila nagrado Zlato pero, ki jo je podeljeval Aktiv novinarjev v podjetjih. Ampak, pravo Zlato pero je sprejela samo prvič, drugič in tretjič pa je resnično sprejela samo pisno priznanje, zlatemu peresu oziroma nadomestni finančni nagradi pa se je odpovedala v korist aktiva. V okviru FEIAE pa je prejela veliko častno priznanje za prispevek k razvoju internega komuniciranja, leta 1996 pa prvo nagrado za najboljše letno poročilo v Evropi, saj je v Mercatorju veljalo, da ima urednica časopisa pomembno uredniško vlogo tudi pri pripravi letnega poročila.
Po upokojitvi je kmalu prevzela vajeti našega Aktiva upokojenih novinarjev in jih iz rok izpustila šele, ko ji bolezen pred mesecem dni res ni več dopustila, da bi nam lahko pripravljala naše izlete, na katerih se družimo, spoznavamo vedno nove kraje in ljudi, in debatiramo o pomembnih družbenih dogajanjih, pa tudi o položaju slovenskega novinarstva.
Vesnina zavezanost novinarskemu cehu ne bi bila popolna, če ne bi dodali njenega deleža v SCIJ Slovenija – Društvu novinarjev športnikov Slovenije. Njena družina je zaprisežena družina smučarjev. Tudi zato, je ni bilo težko včlaniti v račje smučarske vrste in jo pridobiti tudi za aktivno sodelovanje. Še posebej, ko je urednik tradicionale vsakoletne RACE Branko Stamejčič – Sonček nepreklico odstopil. Ognjeni krst je doživela na zimskem srečanju v Cerknem 2009, ko je Sonček zbolel in je moral nekdo poprijeti vajeti pri ustvarjanju terenske RACE. Takrat je izšla legendarna Vesnina RACA z belo naslovnico v znamenju meglenega vremena. Ko smo jo pri večerji dobili v roke, smo se vprašali: »Kaj pa je to?« Odgovor se je skrival desno spodaj v podnapisu, da se je nekdo, ki se je tudi sicer že izgubil, tokrat izgubil v megli. Vesna si je za to originalno in duhovito naslovnico zaslužila rumeno majico. In od takrat naprej je vedno priskočila na pomoč ne glede na to ali je bilo treba urediti letno ali terenske RACE, zložiti majice, ob jubilejnih srečanjih izobesiti plakate, pripraviti razstave, napisati zapisnik…. Prav nič ji ni bilo težko, ko smo bili skupaj novinarji mladi in stari. »Vedno se bomo spominjali skupnih debat in Vesninega izbornega pogleda na dogajanje – sočnega komentiranja vsega, kar ni v čast družbi, katere del smo«. To so besede kolegice Ingrid Kašca Bucik, ki jih je zapisala ob novici, da je Vesna klonila bolezni. Mislim, da ga ni med nami, ki se stemi besedami ne bi strinjal.
