Vojko Stopar: Ne strinjam se z miselnostjo lastnikov, da bodo odpuščeni novinarji kar tako našli drugo službo

Številni poslovni modeli v slovenskih medijih so se spremenili. Nekatere medijske hiše se združujejo, druge prevzemajo tuji lastniki. Vse pa želijo le eno – preživeti. Državni sekretar na ministrstvu za kulturo Vojko Stopar je dober poznavalec zakona o medijih, ki ureja omenjene probleme, pa tudi financiranja medijskih hiš.

Kako bi lahko ministrstvo za kulturo v zakonu o medijih zagotovilo večjo finančno transparentnost?

Vsak zakonski poseg v položaj medijev mora zasledovati ustavno utemeljen cilj, ukrepi za dosego cilja pa morajo biti nujni, primerni in sorazmerni v ožjem smislu. Vsi izdajatelji medijev – razen RTV Slovenije, STA in nekaterih javnih zavodov, ki so jih ustanovile občine – so namreč pravne osebe zasebnega prava.

Vse spremembe je treba uskladiti tudi z evropskimi določbami oziroma konkretno z nedavno spremenjeno direktivo o avdiovizualnih medijskih storitvah, ki pa ne zahteva javne objave finančnih podatkov. Ponudnikom medijskih storitev nalaga le objavo nekaterih osnovnih podatkov, kot so naziv ponudnika in njegov sedež, elektronski naslov ali spletno mesto ponudnika.

Kaj pa javni mediji, torej tisti, ki jih je ustanovila država ali občina?

Pri teh mora biti zagotovljena popolna transparentnost finančnih podatkov. Podobno mora to veljati tudi za medije, ki jim je država na podlagi zakona o medijih podelila status programa posebnega pomena. Z določenimi omejitvami pa mora to veljati tudi za tiste zasebne medije, ki so v dobršni meri financirani iz javnih sredstev, in sicer mora biti popolna transparentnost zagotovljena najmanj v delu, ki zajema sofinancirano dejavnost.

Bi moralo biti finančno ozadje lastnikov medijev javno znano?

Pri morebitni obveznosti razkritja finančnih podatkov lastnikov medijev bi neizogibno trčili ob vrsto pravnih in ustavnopravnih omejitev. Zlasti ob pravico do zasebnosti in varstva osebnih podatkov. Na tem mestu je treba upoštevati še dodatno okoliščino oziroma omejitev, in sicer, da se lahko z zakonom o medijih ureja le medije, torej njihove izdajatelje. Pravne in fizične osebe, ki imajo le lastniški delež v mediju – in na podlagi zakona ne morejo vplivati na programsko zasnovo –, pa seveda niso izdajatelji, zato bi bila medijska regulacija v tem delu neupravičena.

Pri morebitni obveznosti razkritja finančnih podatkov lastnikov medijev bi neizogibno trčili ob vrsto pravnih in ustavnopravnih omejitev. Zlasti ob pravico do zasebnosti in varstva osebnih podatkov.

Ob tem pa bi naleteli tudi na povsem dejanske ovire, saj s slovensko regulacijo v nobenem primeru ne bi mogli poseči na področje tujih lastnikov medijev, torej tujih pravnih ali fizičnih oseb. Te so podvržene le pravu svoje države.

Po veljavnem zakonu so v razvidu medijev – med drugim – javno objavljeni podatki o osebah, ki imajo najmanj pet odstotni lastniški ali upravljavski delež oziroma delež glasovalnih pravic v premoženju izdajatelja splošno-informativnega tiskanega dnevnika in tednika ter radijskega in televizijskega programa. Sem pa ne sodijo podatki o njihovem finančnem stanju.

Kako lahko lastniški prevzemi vplivajo na novinarje s sociološkega vidika?

Poudariti velja, da so v zakonu o medijih vendarle varovalke, ki ščitijo novinarje pred morebitnimi »pretresi«. Zakon o medijih tako zelo jasno določa, da so uredništvo, uredniki, novinarji in avtorji drugih prispevkov v okviru programske zasnove in v skladu s temeljnim pravnim aktom izdajatelja pri svojem delu neodvisni in samostojni. To pomeni, da v skladu z zakonom lastniški prevzemi ne smejo oziroma vsaj ne bi smeli poseči v avtonomijo novinarskega dela.

Seveda pa je drugo vprašanje dejansko uveljavljanje pravic novinarjev. V ta segment medijska regulacija ne more poseči, saj gre za urejanje zasebnih pravic. Močno vlogo lahko pri teh vprašanjih odigrajo strokovne in reprezentativne organizacije novinarjev ter zlasti uredništva medijev, ki jim zakon podeljuje dve pomembni pravici, to je pravica do podaje predhodnega mnenja pri imenovanju ali razrešitvi odgovornega urednika ter pri temeljni spremembi ali bistveni dopolnitvi programske zasnove.

Kako gledate na miselnost, da bodo tisti novinarji, ki so zaradi lastniških prevzemov izgubili službo v eni medijski hiši ali jo zaradi tega prostovoljno zapustili, že našli službo v drugi – če so zares dobri?

S takšno miselnostjo se ne morem strinjati. Novinarji so pri svojem delu neodvisni in samostojni, kar pomeni, da se jim zaradi izražanja mnenj in stališč, ki so v skladu s programsko zasnovo medija in ne kršijo profesionalnih pravil in standardov, ne sme odpovedati delovnega razmerja, prekiniti sklenjene pogodbe ali kako drugače poslabšati njihovega položaja.

Obžalujem, da novinarske organizacije v preteklosti niso uspele najti konsenza za ustanovitev novinarske ali medijske zbornice, v kateri bi bili enakopravno zastopani interesi novinarjev na eni in izdajateljev oziroma lastnikov na drugi strani.

Pri zaščiti delovnopravnega položaja novinarjev lahko močno vlogo odigrajo tudi novinarski sindikati in strokovne organizacije novinarjev. Ob tem obžalujem, da novinarske organizacije v preteklosti niso uspele najti konsenza za ustanovitev novinarske ali medijske zbornice, v kateri bi bili enakopravno zastopani interesi novinarjev na eni in izdajateljev oziroma lastnikov na drugi strani. S tem smo izgubili tudi možnost, da bi določena področja iz zakona o medijih uredili na način samo- in koregulacije.

Zakaj se je pojavilo mnenje, da imamo po lastniških prevzemih več pluralnih mnenj?

Zakon o medijih na deklarativni ravni z več različnimi ukrepi ščiti medijski pluralizem, zakon nalaga tudi aktivne ukrepe državne pomoči na tem področju. Ne drži torej, da zakon ne bi ščitil pluralnosti in raznovrstnosti medijev. Drugo vprašanje pa je, ali je veljavna ureditev še ustrezna in učinkovita, ali še v resnici uspe ščititi medijski pluralizem in s tem javni interes v digitalnem okolju, kjer tradicionalni mediji niso več edini producenti informacij oziroma nosilci pravice do javnega obveščanja. To bo tudi eden izmed težjih izzivov v novem medijskem zakonu, ki ga imamo namen pripraviti.