Postani naš član 
Podpri naše delovanje 
Prijavi napad Dostop do javnih podatkov ni privilegij, je temelj demokracije
Kako je mogoče, da nekateri postopki pravnega varstva dostopa do informacij javnega značaja trajajo dlje od mandata poslancev ali celo predsednika vlade?
Ob svetovnem dnevu pravice vedeti objavljamo ključne ugotovitve analize pritožbenih in sodnih postopkov pri dostopu do informacij javnega značaja, ki jo je v okviru magistrskega študija pripravila Nika Kunaver, novinarka POP TV in članica upravnega odbora Društva novinarjev Slovenije.
Analiza razkriva resne sistemske ovire pri uresničevanju pravice do dostopa do informacij javnega značaja in razgalja pomanjkljivosti mehanizmov transparentnosti v Sloveniji.
Slovenija ima sicer enega boljših zakonov o dostopu do informacij javnega značaja (ZDIJZ) na svetu, a za učinkovito varstvo pravice je ključno, kako se zakon izvaja v praksi, kakšna je torej praksa organov zavezancev, Informacijskega pooblaščenca (IP) in sodišč v primeru pravnega varstva.
To je še posebno pomembno, ko so prosilci novinarji oziroma medijske hiše. Čeprav imajo novinarji posebno vlogo pri obveščanju javnosti, ki je ustavno varovana pravica, in čeprav jim tako IP kot Upravno sodišče priznavata poseben status pri testu javnega interesa, pa novinarjem zakonodaja ne priznava prednostne obravnave v postopkih pritožb. To posledično zmanjšuje učinkovitost njihove funkcije nadzora nad oblastjo.
Kaj kaže desetletno obdobje?
Analiza zajema 54 primerov pritožb novinarjev ali medijskih hiš na IP iz obdobja 2013–2023. IP je pritožbam novinarjev – zakaj bi zahtevani dokumenti morali biti javni – ugodil, nato pa so zavezanci odločbe izpodbijali na Upravnem sodišču.
- IP je od ustanovitve (2006) prejel skoraj 10 tisoč pritožb.
- V 17 letih se je število pritožb povečalo za sedemkrat.
- Novinarji v povprečju predstavljajo slabih 10 % vseh pritožb.
- Delež odločb IP, ki jih zavezanci izpodbijajo na Upravnem sodišču, je v povprečju med 9 in 12 % na leto.
- Več kot polovica izpodbijanih primerov se je končala v prid novinarjev.
- Novinarji so morali na odločitev v povprečju čakati dve leti.
- Najdaljši postopek je trajal kar šest let, štiri mesece in deset dni (kar trikrat je prestal sodno presojo).
Novinarka Financ je skoraj šest let in pol čakala na zapisnike sej DUTB, na katerih so izbrali zunanje svetovalce. Novinarka RTV pa je več kot štiri leta in štiri mesece od državnega podjetja Telekom čakala podatke o tem, katerim družbam in posameznikom je podjetje brezplačno podarilo telefone in impulze. V aktualnem primeru, ki še ni končan in ga je na posvetu IP predstavila novinarka Mladine Monika Weiss, javna agencija Spirit izpodbija odločitev IP, ki je podatke o imenih članov razpisne komisije v pritožbenem postopku novinarke označila za absolutno javne. To so primeri, ki ponazarjajo, kako lahko dolgotrajni postopki razvrednotijo pomen pravice do dostopa do informacij.
Obstajajo primeri, ko organi zavezanci z vlaganjem tožb očitno zavlačujejo. Tako je upravljalec več kot 11 milijard evrov vrednega državnega premoženja, Slovenski državni holding, sprožil upravni spor, kljub temu da je že razpolagal s predhodno sodbo Upravnega sodišča, da so »privatizacijske pogodbe« o prodaji družb v državni lasti absolutno javne, ne glede na to, da so označene kot poslovna skrivnost.
Najkrajši pritožbeni postopek pri Informacijskem pooblaščencu je sicer trajal 12 dni, najdaljši več kot leto dni. Na Upravnem sodišču pa so postopki v večini primerov trajali od enega do treh let.
Grafika: Obravnavane tožbe na Upravnem sodišču in sprejete odločitve
Dolgotrajni postopki slabijo pravico vedeti
Ena glavnih pomanjkljivosti naše pravne ureditve so predolgi roki za odločanje zavezancev že na prvi stopnji. Dvajset delovnih dni, kar pomeni približno trideset koledarskih dni, ter možnost dodatnega 30-dnevnega podaljšanja tega roka, predstavljajo hud odmik od načela, da mora biti postopek za dostop do informacij javnega značaja hiter. Nerazumljivo je, da so roki po ZDIJZ celo daljši od splošnega roka za izdajo odločbe po Zakonu o splošnem upravnem postopku.
Za primerjavo: na Danskem mora organ odločiti čim prej; če tega ne stori v desetih dneh, mora prosilca obvestiti o razlogih za zamudo in datumu odločitve. V Estoniji morajo zavezanci posredovati informacije nemudoma, najpozneje v petih delovnih dneh. Tudi v Bosni in Hercegovini je rok le 15 dni.
Na to je v okviru mednarodnega mehanizma za spremljanje pravilnosti in učinkovitosti izvajanja določil Konvencije Sveta Evrope o dostopu do uradnih dokumentov opozorila tudi skupina strokovnjakov (Access Info Group) in v skladu s 5. členom konvencije priporočila skrajšanje 20-dnevnega roka, kadar ne gre za izjeme.
Čeprav Zakon o informacijskem pooblaščencu določa, da morajo biti postopki v upravnem sporu nujni in prednostni, v analiziranem obdobju niti en sodni postopek ni potekal na tak način. Nasprotno, postopki so pogosto zelo dolgotrajni. Ko se zavezanec odloči sprožiti tožbo, to praviloma pomeni, da bo novinar (oziroma medij) na zahtevane dokumente čakal več kot leto dni, v nekaterih primerih celo več let. To pa bistveno zmanjšuje pomen pravice dostopa do informacij javnega značaja.
Ker so pritožbeni postopki brezplačni in ker v primeru upravnega spora ni treba plačati upravne takse, lahko organi, ki ne želijo razkriti informacij, s sprožitvijo postopkov učinkovito kupujejo čas in novinarjem onemogočajo opravljanje njihovega dela.
Nekateri zakoni veljajo kot lex specialis glede na ZDIJZ, zato imajo prednost pri presoji javnosti informacij. To načelo pogosto izniči sicer ozke izjeme iz ZDIJZ in tako zmanjšuje njegov učinek. Med takšne zakone sodijo na primer Zakon o sodiščih, Zakon o sodnem registru in Zakon o kazenskem postopku. Posledično številne informacije, ki bi morale biti javne, v praksi niso dostopne, na kar smo v društvu novinarjev že večkrat opozorili, zadnjič z zahtevo po dostopu do pravnomočnih odločitev sodišč.
Predlogi za izboljšave
- Skrajšanje roka za odločitev o zahtevi z 20 delovnih dni na 10 delovnih dni.
- Uvedba pravnega sredstva zoper 30-dnevno podaljšanje roka, saj trenutno takšno pravno varstvo ne obstaja. To pomeni, da nihče ne preverja, ali je zavezanec upravičeno podaljšal že sicer dolg zakonski rok.
- Uvedba instruktivnega roka za Informacijskega pooblaščenca (npr. 60 dni – takšen rok določa tudi Zakon o splošnem upravnem postopku).
- Formalna uzakonitev posebnega statusa novinarjev v postopkih pred Upravnim sodiščem.
- Priprava vodnikov za novinarje: kako učinkovito vlagati zahteve po ZDIJZ.
- Izobraževanje za uradnike in zavezance.
- Digitalizacija postopkov.
V Društvu novinarjev Slovenije predlagamo zakonodajne spremembe, ki za upravni postopek po ZDIJZ predvidijo določene posebnosti. Takšna ureditev v slovenskem pravnem sistemu že obstaja – na primer v Zakonu o integriteti in preprečevanju korupcije, kjer je določeno, da mora Upravno sodišče v sporih zoper odločitev KPK odločiti v treh mesecih.
Prenovljen Zakon o medijih in poskus zapiranja registra
Ob dnevu pravice vedeti DNS sicer pozdravlja spremembo Zakona o medijih, s katero se rok za odgovore na novinarska vprašanja skrajšuje s sedmih na pet delovnih dni, kar je bila tudi naša večletna zahteva. Gre za pomemben korak k večji učinkovitosti in pravočasnosti pridobivanja informacij, ki so ključne za kakovostno in odgovorno novinarstvo.
Hkrati želimo spomniti, da je DNS ostro nasprotoval predlogu novele Zakona o preprečevanju pranja denarja (ZPPDFT-2C), s katerim je politika želela novinarjem omejiti dostop do registra dejanskih lastnikov. DNS je bil v tem primeru pomemben del civilnodružbene pobude, ki je vodila do vložitve amandmajev, s katerimi se priznava upravičen interes novinarjem, raziskovalcem in nevladnikom za dostop do registra.
