Zdravniki pogosto pogrešajo bolj poglobljeno poročanje, novinarji pa konkretne odgovore

Bi zdravniki in novinarji morali bolj sodelovati pri pokrivanju težav v zdravstvenem sistemu? So prvi preslabo notranje organizirani in premalo dostopni za pogovarjanje z drugimi? Kakšno je medsebojno zaupanje? Na ta in podobna vprašanja so odgovarjali gostje prve razprave v okviru 14. novinarskega festivala Naprej/Forward v mariborskem Sodnem stolpu z naslovom Medijsko ogledalo: Od afere v zdravstvu do afere v čakalnici.

V okrogli mizi, ki jo je vodila novinarka Večera Jana Juvan, so sodelovali zdravniki UKC Maribor in tudi (zdajšnji ali nekdanji) kolumnisti omenjenega medija Alenka Strdin Košir, Maja Pakiž in Franjo Husam Naji. Izhodišče je bilo poročanje o aferah v zdravstvu, o napakah, »dvoživkah« in nasploh temah, ki vedno znova spodbujajo senzacionalizem, iskanje krivcev in poskušanje podajanja instantnih odgovorov, kaj bi bilo treba storiti, spremeniti, popraviti, da se podobne zadeve v prihodnje ne bi ponavljale.

Alenka Strdin Košir je ob tem opozorila, da pogosto v poročanju pogreša »širšo sliko, podrobnejšo analizo napak.« Tudi drugi so pritrdili, da je veliko površinske obravnave problemov in iskanja krivcev »na prvo žogo,« vendar so se po pripombi voditeljice, da mediji pogosto postavljajo zahtevna vprašanja in želijo izvedeti več o tistem, kar je sprva skrito, vendar ne dobivajo pravih odgovorov, strinjali, da zdravniška komunikacija z mediji pogosto ni idealna. »Nekateri zdravniki zelo neradi govorijo z novinarji, se bojijo, kako bodo ti interpretirali njihove besede, kaj bo objavljeno,« je povzela Strdin Koširjeva. Tudi Franjo Husam Naji je poudaril, da je sistem precej hermetično zaprt in da želi zadeve urejati sam, brez zunanjega posredovanja. Težava ni zgolj v neznanju komuniciranja, pomanjkanju časa za pogovarjanje z novinarji ali v nezaupanju, temveč tudi v sami strukturi, je še opozorila Maja Pakiž. »Pomembno, da je struktura za komuniciranje postavljena in da ima kompetence. Po eni strani morajo biti odgovorni za odnose z javnostmi blizu informacij »pri vrhu,« po drugi strani pa morajo zelo dobro poznati ustroj ustanove in potencialne sogovornike novinarjev za posamezne teme.

»Celotno naše delo je komunikacija, če sami ne znamo vzpostaviti pozitivne slike o nas, je ne moremo pričakovat v javnosti. Res pa je, da nekateri to raje počnemo kot drugi,« je ocenil Husam Naji. Maja Pakiž je dodala, da jo moti predvidljivost poročanja. »Če sem sposobna že vnaprej vedeti, kako bo posamezen medij interpretiral določeno zadevo, se novinar ni najbolj potrudil. To predpostavlja še večje zapiranje ljudi v mehurčke, treba pa bi bilo odpirati debato, širiti obzorja.« Po mnenju Strdin Koširjeve medijske zgodbe vendarle lahko prinesejo pozitivne premike. »Kot smo omenili, smo zdravniki pogosto ujeti v sistem, vemo, da je nekaj narobe, a ne ukrepamo, in šele kot pride določena afera v javnost in se dejansko odkrije pravi vzrok, se lahko tudi kaj spremeni. Oboji pa moramo biti odgovorni. Mi, da najdemo in analiziramo sistemsko napako, in tudi vi, da pridete do pravega odgovora, ne da zgolj s prstom kažete na zadnjega v vrsti.«

Sogovorniki so se sicer strinjali, da ni vse poročanje o zdravstvu negativno, in Jana Juvan je izpostavila, da so mnoge najbolj brane zgodbe s tega področja pozitivne. Najsi bodo poročila o dosežkih slovenskih zdravstvenih ustanov, poročila o srečnih razpletih, nasveti ali kaj četrtega. Zgolj percepcija, tudi znotraj zdravniške stroke same, predpostavlja, da so klikane in brane le afere in škandali.

Partnerji Festivala Naprej/Forward 2025 so Pro Plus, Delo, N1 Slovenija, RTV Slovenija, Slovenska tiskovna agencija, Večer, GO!2025, Atlantic Grupa, Nikon in Radenska Adriatic.