Mediji pod drobnogledom: Odločiti se moramo, ali bi bili radi odlično informirani ali sploh ne

Novice

Mediji pod drobnogledom: Odločiti se moramo, ali bi bili radi odlično informirani ali sploh ne

Luka ČerneFoto: Tit Košir

Na pestrem programu festivala Naprej/Forward se je znašla tudi okrogla miza z naslovom Mediji pod drobnogledom. Svoja mnenja o aktualnem stanju medijev so podali Primož Cirman (Siol.net), Bojan Veselinovič (STA), Peter Frankl (Finance), Vojko Stopar (Ministrstvo za kulturo) in Jernej Amon Prodnik (FDV). Dogodek je povezovala Maja Grgič (Delo).

Glavna tema je bila problematika lastniških prevzemov. Težava je, da lastniki največkrat niso pripadniki novinarske stroke. Zaradi nenaklonjenosti javnosti je veliko tujih lastnikov medijev to mesto zapustilo. Za slabo delovanje nekaterih medijev ne gre obtoževati samo zdajšnjih lastnikov, napake so bile storjene že v prejšnjem desetletju. Zaradi marša politike skozi medije se marsikdo še ni popolnoma pobral.

Glede združitev pa je Veselinovič jasen: »Če bi bilo združevanje Večera in Dnevnika narejeno z občutkom in to pomeni, da oba časnika obstaneta, nimam nič proti taki združitvi.« Vseeno lahko pri tem govorimo o morebitni izgubi nekaterih delovnih mest in bralcev.

unnamed-1[1]

Tudi danes poznamo primere, kjer se dva časopisa podpirata. Časopis Delo v tiskani obliki praktično ne bi mogel obstajati brez finančne podpore Slovenskih novic. Podobno se dogaja pri Dnevniku in Nedeljskem dnevniku. O dobri praksi lahko govorimo tudi na primeru STA. S širjenjem ponudbe in druženjem z ostalimi agencijami na trgu ohranjajo svojo moč. »Pomembno je, v kakšni kondiciji so ostali mediji,« pravi Veselinovič in utemeljuje, da so bile vse agencije že kdaj v krizi: »Tiste, ki se niso prilagodile, so pokleknile.« To, da je STA v državni lasti, je pomembno za ohranjanje slovenskega jezika, uporabniki pa jo ohranjajo pri delovanju.

In vendar se vrti …

Največji preobrat, ki ga je možno opaziti v medijih, je integracija teh na spletne strani. Medijska krajina se spreminja in vse več vsebin se pojavlja samo še na spletu. Pri tem prihaja do operativnih težav, saj uredniki in novinarji niso podkovani v teh znanjih. Kljub temu, da se poraja vprašanje, ali so družbena omrežja sploh medij, si nekatere stranke ta prostor jemljejo kot prostor za lansiranje reklam, v nekaterih primerih celo kot način za zatiranje novinarskega dela. Primož Cirman navaja primer zagate: »Nekdo, ki želi objaviti popravek na neko prizadeto stran, ne ve, kako to storiti. Ne ve, ali blog, na katerem je to pisalo, ali nek profil na Facebooku, sploh velja za medij ali ne.« Nadzor in mediji tako ne gredo skupaj. Težave se pojavljajo tudi pri inšpekcijah, ki nekaterih strani ne morejo obravnavati kot medij, čeprav opravljajo to funkcijo, in jih temu primerno sankcionirati.

Razvoj medijev je kljub digitalizaciji možen. Kanalov je sicer vedno več, a vsebine vedno manj. Tudi lažne novice niso nič drugega kot le propaganda. Pred takimi informacijami se ne smemo skrivati, temveč se jim moremo zoperstaviti z znanjem in pogumom. Za sodoben medij je ključnega pomena komunikacija z bralcem. Družbena omrežja so prinesla pomembno vez med piscem in uporabnikom. Novinar se z odgovarjanjem na vprašanja publiki približa, v primeru napak jih lažje prizna in popravi, v končni fazi pa se lahko od ostalih nauči tudi kaj novega. »Digitalizacija ni samo tehnološki proces. Pomeni tudi, da z objavljanjem na internet spreminjaš odnos do kupca,« je jasen Peter Frankl.

Dobro novinarstvo < dober profil kupca

Kako pa internet učinkuje na pridobivanje sredstev? Frankl pravi, da sponzorji niso ključni. Pomemben je dober poslovni načrt, dobro izdelan profil kupca, za kar so potrebne obširne in finančno požrešne raziskave. Jernej Amon Prodnik dodaja, da so za vzpostavitev medija, ki bi se preživljal izključno z monetariziranim internetom, pogoji zelo težki. To je mogoče le pri bralcih, ki cenijo dober vir. »Pogostokrat je rezultat ta, da bomo imeli na eni strani zelo dobro informirano javnost, ki bo dobre novice prepoznala, na drugi strani pa bomo imeli bistveno večji nabor ljudi, ki bodo preprosto slabo informirani.«

Vprašanje ob vsem tem pa bo, kako bo država obdavčila spletne medije. Google je na svojih spletnih naslovih že napovedal spremembe, zanimivo bo videti, ali jih bo obdavčila tudi Evropa. Ali bodo v prihodnosti sploh obstajale medijske hiše, kot jih poznamo danes? Frankl za konec dodaja: »Razvoj spletnih medijev se sicer pomika naprej, a počasi.«