Blog: Borimo se #naprej

Od nekdaj so me učili, naj bo ena od mojih ključnih vrlin pomoč drugim. Tako sem se vedno znašla med tistimi, ki so tako v šoli kot drugje zagovarjali šibkejše. V mislih mi je ostal dogodek iz vrtca, ki je še kako živ, četudi so moji drugi spomini iz tistih dni medli.

Trije divjaški fantje iz moje vrtčevske skupine so se s pestmi spravili na prišlekinjo, begunko iz Bosne. Po nekaj septembrskih dneh vključevanja v družbo je še vedno negodovala nad razmerami, v katerih se je znašla. Bila je, poleg neusmiljenega soočanja s kruto realnostjo izven svojih dotakratnih meja, deležna še maltretiranja sovrstnikov. Kako je sploh lahko krut petletni otrok, se sprašujem danes, ko pa je komajda dodobra zlezel iz materinega naročja. Lahko je in še kako zelo. Melisi sem takrat stopila v bran. Od takrat me v mislih še spremlja na moji poti do tega, da postanem glasnik tistih, ki pomoč potrebujejo najbolj.

Koliko nemočnih ljudi živi v naši sicer prelepi državi z ugodno geografsko lego, pa nimajo nikogar, ki bi javnosti povedal, kako jim je. Zato odločitev za študij novinarstva. Ker upam, da bom kdaj govorila z ljudmi, ki nimajo svojega glasu. Opozarjala bom nanje – zanje. Ker so ljudje, tako kot vsi mi. Otroci socialno izključenih bi morali imeti enake možnosti kot otroci, ki so se rodili privilegiranim staršem, pa je v realnosti drugače.

Kljub stanju, v katerem je slovensko novinarstvo, upam in verjamem, da se bo tudi zame našel prostor, da svoje namene uresničim. Vem, da za takšno delo ne bom »mastno« plačana, vprašanje, če bom (redno) plačilo sploh prejemala. Želim pa si sprememb. Da država tudi nam, novinarjem, s sistemskimi rešitvami ponudila več socialne varnosti, ne praga revščine. Ne nazadnje se izpostavljamo nevšečnostim, ki se jih nekateri drugi na dolgo razdaljo izogibajo. Velikokrat smo popljuvani, označeni z grdimi opazkami, pa vendarle nekateri silimo in se borimo naprej. Ker vemo, da ima naš boj lahko za nekoga veliko vrednost. Morda življenjsko.