Mirko Lorenci (1946–2012)
Novinarsko delo Mirka Lorencija je spomenik sam zase, predvsem pa so v času krize, pogosto tudi pesimizma, vodilo njegova neizmerna novinarska strast, poštenost, izjemen refleks za velike in male zgodbe.
Enega od velikanov, legend slovenskega novinarstva, strastnega in predanega večerovca Mirka Lorencija ni več. Dolgoletni novinar, komentator in urednik, ki je vso kariero preživel v naši medijski hiši, je umrl včeraj v mariborski bolnišnici, star 66 let. Skoraj je ni bilo rubrike ali teme, kjer ni uspešno delal; od tega, da je z ladjo plul na Daljni vzhod in nazaj ter se vrnil bolan, do tega, da je skupaj z nepozabno ekipo soustvarjal Kaj, do tega, da je urejal Večerovo sobotno prilogo, zunanjo politiko, reportaže in Toti list, v katerem je ohranjal kritično satiro, nežaljivo, a zbadljivo. Da je vmes hodil po vojnih območjih, se mu je zdelo samo po sebi umevno.
Za novinarstvo je živel do zadnjega – poslednji komentar za njemu vedno izjemno ljubi tednik 7dni je oddal le dan pred tem, ko je konec septembra moral v bolnišnico. Mirko ni maral leporečja, visoko donečih, a hkrati trpko praznih besed. Toda njegov novinarski opus – od reportaž iz najbolj skritih slovenskih krajev do tistih z najbolj vročih svetovnih kriznih žarišč, prek nepozabnih intervjujev z malimi ljudmi in svetovnimi voditelji, duhovitih glos, lucidnih političnih analiz do kolumn – je v svoji širini, v pestrosti spomenik sam zase, predvsem pa so v času krize, številnih spraševanj, pogosto tudi pesimizma, vodilo njegova neizmerna novinarska strast, poštenost, pokončnost, odzivnost, borbenost, izjemen refleks za velike in male zgodbe, ki zaokrožajo predanost temeljnim novinarskim zapovedim, profesionalnosti, etiki, resnici.
Zavest o tem, da mora biti novinar samo na strani ljudi, bralcev oziroma javnosti, je dolga leta privzgajal Večerovemu novinarskemu podmladku, na Večerovi novinarski praksi. S svojim delom in kot mentor mladim novinarjem je skrbel za to, da bodo novinarski ideali, v katere je verjel in jih je uresničeval, živeli naprej. Tudi ta, da se je ob političnem lomastenju po medijih treba odločno upreti spreminjanju novinarskih hiš v “copy-paste” obrate novinarskega recikliranja. Da dober, polnokrven časopis nastaja tam, kjer je bil Mirko doma. Med ljudmi, na terenu. Leta 1992 je prejel Tomšičevo nagrado Društva novinarjev Slovenije, bil je tudi predsednik njegovega mariborskega aktiva in med soustanovitelji tukajšnjega novinarskega kluba. “Mogoče sem naiven in za dobre medije res čez čas ne bo več prostora na tam svetu, toda prepričan sem, da je rešitev le v kakovosti in profesionalnosti izdelkov, ki jih ponujamo. Takšni bodo še vedno našli dovolj bralcev, gledalcev in poslušalcev, ki jih ne morejo spregledati niti oglaševalci.” To je zapisal v eni od kolumn na straneh Večerove kulture. In spet je pokazal, da pot je. Po njej gremo večerovci naprej, Mirko. Borbeno. Brez predaje!
Objavljeno v Večeru.