Anuška Delić: Mediji naj se odločijo, ali bodo mediji ali »klikfehtarji«

Več kot deset let je delala kot novinarka časnika Delo, marca letos pa je ustanovila Oštro, Center za preiskovalno novinarstvo v jadranski regiji, saj verjame, da se prostor za kakovostno novinarstvo nezadržno krči. Sodelovala je pri mnogo odmevnih projektih, kot so panamski in rajski dokumenti ter preiskovanja ruske in azerbajdžanske pralnice denarja sredi Evrope. Je pobudnica in vodja projekta Evroposlanci, za katerega jo je evropski spletni medij Politico Europe uvrstil na šesto mesto med 28 najvplivnejšimi Evropejci v letu 2018. Z Anuško Delić smo se pogovarjali o njenih izkušnjah s pritiski, s katerimi se soočajo novinarji ter o varnem komuniciranju ‒ na festivalu Naprej/Forward bo namreč vodila delavnico ABC varnega komuniciranja.

V nekem intervjuju ste dejali, da preiskovalni novinar za svoje delo potrebuje čas, denar in mir. V sodobnem svetu novinarjem primanjkuje vsega od naštetega. Kako naj po vaše medijske hiše in novinarji sami rešujejo časovno in denarno stisko ter nenehne pritiske lastnikov oziroma nadrejenih?

Ločila bi, kaj lahko naredi medijska hiša in kaj lahko naredi novinar. Novinar lahko, ne glede na to, kje je zaposlen in v kakršnih razmerah dela, naredi veliko več s tem, da se izobražuje, širi svoja znanja, sposobnosti in poznavanje orodij, ki jih uporablja. Skratka, novinarji se moramo zavedati, da se v tem poklicu, tudi zaradi tehnološkega napredka, ki nas vse prehiteva, ne smemo nikoli nehati izobraževati.

Kar pa zadeva medijske hiše, nimam več upanja. Ne vem, kaj naj odgovorim na vprašanje, kaj naj naredijo medijske hiše. Morda to, da se odločijo, ali bodo mediji ali »klikfehtarji«. In če bodo slednje, naj se nehajo pretvarjati, da so mediji.

Ker če se odločiš, da želiš imeti medij, potem boš absolutno dal čas, mir in denar tistim, ki proizvajajo vsebine, ki so v javnem interesu, ne pa v interesu lastnika in njegovih poslovnih in družinskih prijateljev. Tak medij bo medij, v katerem ne bo prostora za parcialne interese in v katerem nihče ne bo usmerjal novinarjev ali pa celo lektorjev.

Bili ste del pomembnih preiskovalnih projektov. S kakšnimi pritiski ste se soočali oziroma se še vedno soočate pri preiskovanju?

Nobenih pritiskov ni bilo takrat. Edino pri eni zgodbi se je zgodilo, da je tedanji odgovorni urednik zahteval od mene, da iz članka (šlo je za članek o ruski pralnici denarja, projekt, ki ga je vodil OCCRP – The Organized Crime and Corruption Reporting Project) umaknem en kratek vrinjen stavek, ki je zadeval poslovnega partnerja lastnika Dela.

In pa pred nekaj leti, ko sem s kolegico Tino Kristan preiskovala dodatke za stalno pripravljenost na Univerzi v Ljubljani, je dekanja ekonomske fakultete izdatno pritiskala na vse možne načine, prek vseh možnih vzvodov, da bi naju ustavila. Zaradi tega je imela kolegica velike probleme. Tudi jaz sem jih imela nekaj, ampak ne toliko kot ona, ki je bila »honorarka«, in zato bolj ranljiva, jaz pa zaposlena. Če izvzamem svinjanje po meni prek Tviterja, moram reči, da zaenkrat ni bilo večjih pritiskov.

Kako se lahko novinar zaščiti pred morebitnimi pritiski?

Vsak novinar se najbolje zaščiti tako, da zelo dobro pozna področje, s katerim se ukvarja. Da dobro pozna zakonodajo, ki pokriva določeno področje. Predvsem pa, da pri svojem delu uporablja vsa dostopna orodja za varno delo in varno komuniciranje. Danes je internet dejstvo naših življenj in z njim tudi digitalna komunikacija. Kar olajša delo vsakomur, ki bi rad vdrl v računalnik, telefon, e-poštni ali Facebook račun novinarja ali kogar koli drugega. Ena prvih in glavnih nalog novinarja je, da zaščiti svoje delo, svoje komunikacije in s tem tudi svoje vire. In po moji oceni je v Sloveniji za prste ene roke novinarjev, ki imajo to dobro urejeno.

Na festivalu Naprej/Forward boste vodili delavnico o varnem komuniciranju. Kaj so osnove varnega komuniciranja?

Delavnica bo namenjena novinarjem, izhajam torej iz novinarskega dela. Prva je, da ščitiš svoje komunikacijske tokove (klici, videoklici, itd.). Druga je, da zavaruješ svoje datoteke. Tretja, da zavaruješ komunikacijo s sodelavci iz uredništva ali konec koncev med tabo in virom.

Pri tem je treba misliti na veliko odprtih problemov, ki kličejo po različnih rešitvah.  Te je mogoče razmeroma hitro in neboleče združiti v sistemsko rešitev, znotraj katere so orodja za vsakega od problemov. Imaš orodje za šifriranje map in datotek, da so nedostopne komurkoli, ki nima gesla. In ko smo že pri geslih, gesla morajo biti dolga, zapletena, a takšna, da si jih lahko zapomniš. Gesel se nikamor ne zapisuje, kaj šele generira prek spletnih generatorjev gesel, ampak se jih shrani v varno in preverjeno aplikacijo za shranjevanje in upravljanje gesel.

Ena prvih in glavnih nalog novinarja je, da zaščiti svoje delo, svoje komunikacije in s tem tudi svoje vire. In po moji oceni je v Sloveniji manj kot za prste ene roke novinarjev, ki imajo to urejeno.

Veliko je majhnih stvari, ki jih lahko naredimo. Sicer vzamejo nekaj časa, ampak so, ko ti enkrat pridejo v kri, preproste. Predvsem pa boš, če se bo kdorkoli kadarkoli odločil, da želi vdreti v tvojo komunikacijo ali te nadzirati, sorazmerno zaščiten. Gre za neko osnovno higieno in predvsem za preventivo.

Vidim, da vedno več novinarjev za komuniciranje uporablja Signal, kar je super. Vendar če nimaš nastavitve, po kateri se sporočila čez določen čas samodejno brišejo, nisi naredil nič. Ker če ti nekdo zaseže telefon, kot se je na primer zgodilo kolegici Pavli Holcovi na Slovaškem na policiji, in uspe vdreti vanj, lahko vidi vso tvojo komunikacijo prek Signala. Zato je treba vedeti tudi, kako uporabljati določena orodja in kakšne nastavitve je treba imeti.

Če povzamem, gre za več orodij, ki se jih da uporabljati skupaj, bolj ali manj sistematično.

Hkrati je pri podatkovnem in preiskovalnem novinarstvu svojevrsten pritisk tudi to, kako pregledati goro informacij in ne ničesar spregledati ali narediti napake. Kako se sami soočate s temi pritiski?

Tega, da si vse naredil prav, ne moreš zagotoviti. Mene še danes skrbi, da sem kaj spregledala pri katerem koli od projektov in verjetno me bo skrbelo do konca življenja. To pač enostavno pride zraven.

Novinarji smo ljudje, ne smemo si delati utvar, da smo nezmotljivi. Vendar pa nezmotljivost ni isto kot neumnost. Neumnost je izbira.

Kar pa zadeva obdelavo podatkov, je za začetek treba poznati osnove – to je vsekakor program Excel. Kot se jesti naučiš najprej z žlico in nato še z vilico, moraš pri podatkovnem novinarstvu najprej poznati osnovna orodja. Potem so stvari veliko lažje in se lahko sam spopadeš tudi z velikimi količinami podatkov ali z novimi orodji.

Nujni so še nekateri »higienski ukrepi«, kot na primer, da nikoli ne spreminjaš originalnih dokumentov in vedno pred poseganjem vanje narediš kopije. Problem pa je, ker rabiš nekoga, ki pregleda tvoje delo in na žalost sem bila v večini primerov ta, ki je pregledoval za mano, jaz sama. Napake se zgodijo. Novinarji smo ljudje, ne smemo si delati utvar, da smo nezmotljivi. Vendar pa nezmotljivost ni isto kot neumnost. Neumnost je izbira.